tišina analitika-prostor za pacientove asociacije

Če ponovno preberete primer iz prejšnjega članka, boste opazili nekaj nenavadnega. Pacient začne govoriti o četrti uri, nato pa preskoči na moškega iz čakalnice, prazne stole, svoje ime, materino preteklost …

Na prvi pogled je videti, kot da njegove misli tavajo. Kajti v vsakdanjem pogovoru svoje misli nenehno urejamo. Nepomembne povezave zavržemo, preskoke popravimo, zgodbo naredimo razumljivo. V psihoanalizi pa pacient poskuša narediti ravno nasprotno. Ne išče najbolj logične zgodbe, ampak sledi mislim, podobam, spominom in občutkom, ki se spontano pojavijo.Na prvi pogled se zdijo naključni. Šele čez čas postane jasno, da vsi vodijo proti istemu vprašanju. V našem primeru je bilo to vprašanje:

Ali imam pri drugem svoje mesto ali vedno prihajam za nekom drugim?

V psihoanalizi prostim asociacijam posvečamo posebno pozornost. Ko pacient začne slediti asociacijam, pogosto pride do povezav, ki se na prvi pogled zdijo naključne. V resnici pa razkrivajo, kako je organiziran njegov notranji svet.

Razčlenimo proste asociacije iz primera, ki mu sledimo:

Četrta ura.

To je sprožilec.

↓

Moški iz čakalnice.

Pacient še ne govori o sebi. Govori o nekom tretjem.

↓

Prazen stol.

Pozornost se premakne z osebe na prostor.

↓

6. januar

Asociacija se premakne iz sedanjosti v zgodnjo družinsko zgodovino.

↓

“Tudi moje ime je prišlo za nekom.”

Šele tukaj postane vidno jedro konflikta.

To je prikaz, kako asociacije ne skačejo naključno, ampak se vedno bolj približujejo jedru.

Kako je tišina psihoanalitičarke omogočila proste asociacije? 

Ena najpogostejših predstav o psihoanalizi je, da analitik večino časa molči. V resnici analitična tišina ni odsotnost dela. Je eden najaktivnejših delov psihoanalitičnega procesa. Ko analitik ne zapolni tišine z vprašanjem, razlago ali pomiritvijo, pacientov um dobi možnost, da začne povezovati misli na način, ki ga v vsakdanjem pogovoru običajno prekine. To so povezave o katerih teče beseda: proste asociacije. 

Ko se po stavku:

“Če ste mi predlagali četrto uro zato, ker njega ni več, je nočem.”

pojavi tišina, analitičarka ne molči zato, ker ne bi vedela, kaj reči. Molči zato, ker ve, da bi prezgodnja razlaga ali pomiritev lahko prekinili proces, ki se šele začenja. Če bi v tistem trenutku vprašal: “Zakaj tako mislite?” ali rekel: “Ne, to sploh ni res.” bi pacientov tok mišljenja verjetno zastal. Tako pa se po tišini pojavi čakalnica, prazen stol, ime Mihael, zgodba o maminem žalovanju… Analitik torej ne posluša le besed. Posluša, kam peljejo pacientove asociacije.

V psihoanalizi tišina nudi prostor, v katerem se lahko zgodi nekaj, česar ni mogoče doseči z neposrednim vprašanjem. Najgloblji konflikti pogosto niso skriti zato, ker bi jih pacient hotel prikriti. Niso še postali misel. Obstajajo kot občutki, telesna napetost, podobe, sanje ali nenavadne asociacije. Če analitik prenese tišino dovolj dolgo, se lahko ti razpršeni deli izkušnje začnejo povezovati.

Od zunaj je lahko videti, kot da analitik ne dela ničesar. Toda analitik med pacientovim govorom neprestano posluša: kako se razvijajo asociacije, katere besede se ponavljajo, kje pacient obstane, čemu se približa in pred čim se umakne, kako se spreminja njegovo doživljanje odnosa. Zato analitična tišina ni pasivnost. Je zelo dejavna oblika poslušanja.

Kaj pa ima pacient od analitikove tišine?

Ob tem se pogosto pojavi povsem razumljivo vprašanje: Kaj pa imam jaz od tega, da analitik molči? Ali ne bi bilo hitreje, če bi mi preprosto povedal, kaj vidi?

Včasih bi bilo res hitreje. Toda hitreje ne pomeni nujno globlje. Če bi analitik v predstavljeni vinjeti pacientu že na začetku povedal: »Mislim, da se bojite, da ste za drugega pomembni le kot nadomestek nekoga drugega,« bi bila interpretacija morda celo pravilna. Toda to bi bila še vedno analitikova misel. Ko pacient po poti lastnih asociacij sam pride do stavka: »Tudi moje ime je prišlo za nekom,« ali »Rad bi vedel, ali je pri vas lahko prostor zame,« pa ne gre več za nekaj, kar mu je nekdo razložil. Gre za nekaj, kar je prvič zares mislil sam.

Prav v tem je zdravilni potencial prostih asociacij. Ne omogočajo le novih spoznanj, ampak postopoma spreminjajo človekovo sposobnost, da sploh razmišlja o svojih občutkih. Tisto, kar je bilo prej nejasna tesnoba, telesna napetost ali občutek praznine, lahko prvič postane misel. Ko nekaj postane mislivo, s tem ni več treba ravnati zgolj skozi simptome.

Analitikova tišina zato ni namenjena temu, da bi bil pacient s svojimi občutki sam. Namenjena je temu, da pacient ob navzočnosti drugega človeka prvič odkrije lastne misli. Ustvari prostor in pogoj možnosti, da se rodijo. To je ena od stvari, ki jih psihoanaliza lahko ponudi: novo sposobnost mišljenja o sebi. In prav ta sposobnost človeka spremlja še dolgo po tem, ko se analiza konča.

Da pa je tišino lažje izpeljati, psihoanalitiki uporabljamo psihoanalitični kavč. Več o njem, v naslednji objavi.