na mestu nekoga drugega

Veliko naših najglobljih relacijskih vzorcev ni dostopnih zgolj z razmišljanjem o preteklosti. Ne kažejo se predvsem v pripovedovanju o otroštvu, ampak v tem, kako človek začne doživljati odnos z analitikom. To imenujemo transfer.

Na začetku psihoanalize pacient psihoanalitika pogosto doživlja predvsem kot strokovnjaka, ki posluša in pomaga. Šele skozi številna srečanja, ponavljanja in skupno zgodovino začne odnos pridobivati poseben čustveni pomen. Psihoanalitik postane pomembna figura, začnejo se prebujati stari občutki, pričakovanja, strahovi in hrepenenja, ki so nekoč nastali v odnosih z najpomembnejšimi osebami.

Srečanja, ki v psihoanalizi potekajo večkrat tedensko, ustvarijo dovolj kontinuitete, da analitični odnos postane del pacientovega notranjega sveta. Med srečanji pacient razmišlja o analitiku, sanja, asociira, v odnos prinaša vsakodnevne izkušnje in postopoma začne v njem nezavedno ponovno uprizarjati svoje najzgodnejše odnosne vzorce.

Prav zato psihoanaliza razume transfer kot svoje najpomembnejše delovno orodje. Ko pacient analitika začne doživljati skozi prizmo svoje zgodovine, analiza prvič dobi možnost, da te zgodovine ne le razume, ampak jo tudi postopoma preoblikuje.

Če se spomnimo našega primera, je analitičarkin predlog, da bi pacient v psihoanalizo hodil štirikrat tedensko, odprl vprašanje, ki ga pacient ni nosil od začetka analize kot zavestno misel, temveč kot globoko nezavedno organizacijo izkušenj: »Ali sem pri drugem zaželen zaradi sebe ali le zato, ker zapolnjujem odsotnost nekoga drugega?« Takšnega vprašanja ni mogoče doseči z neposrednim spraševanjem. Pojavi se šele v odnosu, ki je postal dovolj pomemben, da se v njem začnejo ponavljati najzgodnejši načini doživljanja sebe in drugega.

Kaj se je dogajalo v tem prikazu psihoanalize?

Na prvi pogled se zdi, da pacient analitičarki pripisuje občutke, za katere nima nobenega dejanskega dokaza. Predlog dodatne ure začne doživljati kot ponudbo mesta, ki ga je pred tem zasedal nekdo drug. V ospredje stopijo vprašanja, ali analitičarka pogreša nekdanjega pacienta in ali je sam povabljen le zato, ker je nastala praznina. Psihoanalitično ni pomembno ali so te predstave resnične, pomembnejše je vprašanje, zakaj se je prav ta fantazija pojavila v tem odnosu in prav v tem trenutku.

V nadaljnjem analitičnem delu se pokaže, da pacient že od zgodnjega otroštva nosi občutek, da je njegovo mesto v odnosih odvisno od odsotnosti nekoga drugega. Družino je zaznamovala pomembna izguba, mati pa je ostala dolgotrajno ujeta v žalovanju. Otrok je ob tem nezavedno razvijal predstavo, da v psihičnem svetu starša ni prostora zanj kot za edinstveno osebo, temveč predvsem za odsotnega drugega.

Predlog četrte ure zato ni bil doživet kot povabilo v globlje analitično delo, temveč kot ponovitev zgodnje izkušnje: »Sem tukaj zato, ker me želite, ali zato, ker zapolnjujem praznino?« Transfer v tem primeru razkrije osrednji relacijski vzorec. Ne gre za vprašanje: »Ali me imate radi?« Temveč za vprašanje: »Ali lahko v vašem notranjem svetu obstajam kot jaz ali sem vedno le nadomestek nekoga drugega?«

Ali Miha nato sprejme četrto uro psihoanalize v tednu?

Pacient četrte ure ni sprejel takoj. Še več tednov se je vračal k občutku, da je povabljen le zato, ker je nekdo drug odšel. Vsak analitičarkin predlog je znova preverjal skozi isto vprašanje: »Ali sem tukaj zaradi sebe ali kot nadomestek?« Analitičarka ga pri tem ni prepričevala, da se moti, niti mu ni zagotavljala, da ga želi prav njega. Namesto tega sta skupaj raziskovala, kako se ta občutek vedno znova pojavlja v različnih odnosih in kako tesno je povezan z njegovo zgodnjo življenjsko izkušnjo.

Sčasoma se je zgodilo nekaj pomembnega. Pacient ni začel drugače razmišljati o analitičarki, ampak drugače o sebi. Četrta ura ni več pomenila: »Dobim prostor, ker ga je nekdo zapustil.« Postopoma je lahko začela pomeniti: »Morda obstaja možnost, da je ta prostor namenjen meni.« Razlika med obema doživljanjema je navidez majhna, psihološko pa zelo velika. V prvem primeru človek obstaja le kot nadomestek odsotnega drugega. V drugem začne prvič dopuščati možnost, da ima lahko v odnosu svoje, nezamenljivo mesto.

Šele takrat je pacient lahko sprejel četrto uro. Ne zato, ker bi dokončno izginili dvomi ali ker bi dobil zagotovilo, da ga analitičarka zares želi. Sprejel jo je zato, ker mu ni bilo več treba izbirati med dvema skrajnostma: biti nadomestek ali oditi. Pojavila se je tretja možnost, da ostane v odnosu in skupaj z analitičarko raziskuje prav ta dvom.

Je psihoanalitik le projekcijsko platno?

Ker pa tu govorimo o sodobni psihoanalizi, moram dodati še to, da psihoanalitik nikoli ni prazno platno, nekakšna projekcijska površina, kot se je govorilo včasih. Ima spol, starost, glas, način govora, obraz, temperament, način interpretiranja, čas dopusta, zamude, celo to, kako odpre vrata. Na vse to se pacient odziva. Hkrati pa se tudi analitik odziva na pacienta. Tako nastaja nekaj, kar ni samo pacientovo in ni samo analitikovo.

Predstavljajte si pacienta, ki se boji zavrnitve in dva analitika. Prvi analitik je zelo topel in odziven. Pacient bo morda začel čutiti močno odvisnost in strah pred izgubo. Drugi analitik je zelo zadržan in molčeč. Pri istem pacientu se lahko razvije občutek, da ga analitik prezira ali zavrača. Oba transferja izvirata iz pacientove zgodovine, vendar nista enaka. Različna analitika omogočita, da se razvijejo različni vidiki istega notranjega sveta. Transfer je soustvarjen in se oblikuje v srečanju med obema.

To pa ne pomeni, da je vse simetrično ali da je analitik odgovoren za pacientov transfer. Še vedno velja, da transfer govori predvsem o pacientovem notranjem svetu. Razlika je v tem, da ta notranji svet ne pride do izraza v praznem prostoru, ampak v odnosu z zelo konkretnim analitikom.

Večina ljudi bi v takšnem trenutku verjetno poskušala pacienta pomiriti: »Ne, te ure vam ne ponujam zato, ker je nekdo drug odšel.« Analitičarka tega ni storila. Namesto da bi dvom odpravila, je dovolila, da je ostal med njima dovolj dolgo, da sta ga lahko začela raziskovati.

Zakaj analitik včasih ne pomiri, čeprav bi lahko? V naslednji objavi.