PSIHOTERAPIJA
Naša preteklost oblikuje, kdo smo danes, in ta proces je tesno povezan z našimi odnosi. Kadar se znajdemo v težavah, pogosto ugotovimo, da naša pretekla vedenja in odzivi, ki so nekoč delovali, zdaj ne prinašajo več želenih rezultatov. Naši odzivi postanejo avtomatizirani in pogosto ne služijo več našim potrebam, temveč povzročajo nove težave. Psihoanalitična psihoterapija pomaga pri prepoznavanju teh vzorcev in se osredotoča na razumevanje njihovih globljih vzrokov. To ni le iskanje začasnih rešitev, temveč proces odkrivanja in razumevanja notranjih konfliktov ter dinamike v preteklih odnosih, ki so oblikovali naš način delovanja. S psihoterapevtom skupaj raziskujemo te vzorce, da bi razumeli, zakaj se ponavljajo, in jih nato zgradili na bolj zdrav način. Tako je cilj ne le premagati trenutne težave, temveč tudi omogočiti dolgotrajno osebno rast in spremembe, ki bodo pozitivno vplivale na naše življenje in odnose v prihodnosti.
Reverie je francoska beseda, ki pomeni sanjarjenje, potepanje misli ali stanje nežnega zamaknjenja. Gre za tiste trenutke, ko se um sprosti in dovolimo mislim, da tavajo brez cilja – ko pustimo domišljiji, da nas popelje tja, kamor običajno ne bi šli. Reverie je prostor med sanjami in resničnostjo, kjer lahko neobremenjeno raziskujemo svoje občutke, želje in notranje podobe.
V psihoanalizi reverie označuje stanje odprtosti in povezanosti z notranjim svetom – tako analitika kot analizanta. Je stanje, v katerem analitik s svojo občutljivostjo zaznava občutke, ki jih analizant ne izrazi neposredno, in jih pomaga oblikovati v smisel. Je trenutek, ko nezavedno komunicira z nezavednim, brez potrebe po racionalnem razlaganju ali nadzoru.
Reverie je nežno povabilo k notranjemu potovanju, kjer se rodijo uvidi in kjer se povežemo z najglobljimi deli sebe. Obljublja več kot zgolj prostor za razmišljanje – je prostor za občutenje, raziskovanje in sanjarjenje o tem, kdo smo in kdo bi lahko postali. Reverie je kraj, kjer je vsaka misel dobrodošla, vsak občutek sprejet in vsaka zgodba vredna poslušanja.
PSIHoanaliza
Psihoanaliza temelji na globokem razumevanju človekove notranje dinamike, in gradi na razumevanju, da naše vedenje in doživljanje nista posledica le zavednih misli in odločitev, temveč tudi nezavednih mehanizmov, čustev in odnosnih dinamik. Ti nezavedni procesi se lahko kažejo na različne načine, kot so ponavljajoči se problemi v odnosih, nepojasnjeni občutki tesnobe ali depresije, samouničujoči vzorci vedenja, včasih skozi sanje. Psihoanaliza je proces, ki zahteva čas, potrpežljivost in zavzetost. Njena vrednost pa je v tem, da ne obravnava le simptomov, temveč omogoča trajne spremembe z obravnavanjem korenin težav. Je najintenzivnejša oblika psihoterapije, ki zahteva večkratne tedenske seanse. Takšna frekvenca namreč omogoča poglobljeno raziskovanje nezavednih procesov, ki ga ne omogoča nobena druga metoda.
ERIKA NAGODE

Moj pristop in moje vrednote
Primarni cilj psihoanalitičnih terapevtskih pristopov ni zgolj odstranitev simptomov, temveč predvsem iskanje vzrokov zanje. Zato tudi pogoj za vstop v psihoanalitično psihoterapijo ni prisotnost simptoma, temveč želja po razumevanju samega sebe. V skladu s tem moja naloga ni, da bi vas testirala in diagnosticirala, vam dajala razne domače naloge, navodila, kaj morate narediti in napotke, kako živeti svoje življenje, da boste uspešni in srečni.
Ponudim vam lahko spremstvo in čustveno oporo pri tem, da skupaj raziskujeva, kdo ste, kako ste do sem prišli in kam želite. Skupaj lahko poskušava razumeti, kako doživljate svet ter sebe in druge v njem. Ponudim vam lahko odnos, ki je drugačen od odnosov, ki ste jih poznali do zdaj in lahko vpliva na to, kako delujete.
Psihoanalitična psihoterapija in psihoanaliza sta časovno, finančno in čustveno zahtevni, toda ponotranjen dober odnos, ki nudi notranjo stabilnost in oporo pri soočanju s težkimi življenjskimi izkušnjami, sposobnost doživljanja široke palete čustev, spontanost in kreativnost ter analitični način mišljenja, so učinki, ki jih prinašata in z vami ostanejo celo življenje.
Kamorkoli se obrnemo, slišimo izraz “osebnostna rast“. Kaj to pravzaprav pomeni? Ljudje pogosto menimo, da je osebnostna rast iskanje sreče ali zadovoljstva. Vendar pa gre pri tem procesu za nekaj globljega in bolj zapletenega.
Proces osebnostne rasti pomeni, da postajamo bolj odprti za svoja čustva in misli, tudi tiste, ki so lahko boleče ali neprijetne. To vključuje sprejemanje delov sebe, ki smo jih morda dolgo časa ignorirali ali zanikali. S časom se naučimo, kako izraziti svojo avtentično osebo, ki se ne skriva za obrambni mehanizmi ali “maskami”, ki smo jih ustvarili zaradi preteklih ran. Osebnostna rast v tem kontekstu pomeni predvsem premagovanje razpok v naši notranjosti, ki so nastale zaradi zgodnjih izkušenj, in ponovno vzpostavljanje zaupanja v lastno resničnost.
To je dolgotrajen in pogosto boleč proces, kjer se soočimo z lastnimi notranjimi ranami in se učimo, kako jih predelati. Osebnostna rast vključuje izkušnje s terapevtom, ki omogočajo posamezniku, da v procesu terapevtskega odnosa “vidi” in prepozna lastne notranje konflikte in mehanizme obrambe. Odnos s terapevtom omogoči preoblikovanje trdnih in zaščitnih notranjih struktur, ki niso omogočale rasti in spoznavanja resničnosti.
Pomeni sprejemanje kompleksnosti notranjega sveta, sprejemanje odgovornosti za svoja čustva in dejanja, razumevanje in predelavo bolečine in ne beg pred njo. Osebnostna rast ni zgolj iskanje sreče, temveč vključuje sposobnost soočanja z notranjimi protislovji, ranljivostmi in zmožnostjo za sočutje do sebe in drugih. Gre za sposobnost integracije razpršenih, včasih celo bolečih delov osebnosti v bolj celovito in avtonomno bitje, ki lahko sprejme svojo lastno kompleksnost in nepopolnost.
“Out beyond ideas of wrongdoing and rightdoing there is a field.
I will meet you there.”
(Rumi)