cenik

“Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?” 

(Erich Fromm)

Ali ponujate psihoterapijo na 14 dni?

Pogosto dobim vprašanje, če terapije lahko potekajo na vsake dva tedna. Vprašanje je razumljivo, sodoben tempo življenja je hiter, urniki so natrpani in včasih se zdi, da bi bilo dovolj, če se srečamo le občasno. A psihoanalitična psihoterapija temelji na drugačni logiki.

Psihoanalitična psihoterapija ni zgolj ena izmed terapevtskih metod, je povsem drugačen način dela z notranjim svetom. Medtem ko številne oblike psihoterapije ponujajo usmerjeno pomoč pri obvladovanju simptomov, učenju veščin ali reševanju konkretnih težav, je psihoanalitična psihoterapija usmerjena globlje. In takšno delo ni mogoče brez kontinuitete in ritma. Enkrat tedensko je že kompromis s sodobnim načinom življenja in  minimum, ki omogoča, da odnos ostane živ, da se proces poglablja in da se nezavedno sploh lahko začne razkrivati.

Ni naključje, da klasična psihoanaliza poteka štirikrat ali petkrat tedensko. Bolj pogosto kot se srečujemo, lažje se vzpostavi občutek varnosti, obrambni mehanizmi popuščajo in začne se odvijati proces, ki presega zavestno pripoved. Srečanja na 14 dni ta proces prekinjajo. Med posameznimi urami je preveč časa, da bi se ohranil stik in notranji tok misli. Vsako uro znova se vzpostavlja odnos, pacient pogosto ostaja na “varni razdalji”, kar ohranja stare obrambne vzorce nedotaknjene. Tak ritem ne omogoča poglabljanja, temveč ga ovira.

Psihoanalitična psihoterapija ni terapija “po potrebi”, je proces. In ta proces potrebuje strukturo, ritem, in predvsem predanost.