“Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?” 

(Erich Fromm)

Proces psihoanalitične psihoterapije

Psihoanalitična psihoterapija ni zgolj pogovor ali sprostitvena tehnika – gre za resno in zahtevno delo, ki zahteva rednost, predanost in čas. Psihoanalitična psihoterapija ni primerna za tiste, ki iščejo hitro rešitev ali občasno podporo v težkih trenutkih.

Če se odločite za ta proces, pomeni, da ste pripravljeni vložiti trud v razumevanje sebe in dolgoročne spremembe. Kar pomembno vpliva na to, kaj se v terapiji lahko zgodi in kako globoko lahko gremo je pogostost srečanj. 

1x tedensko – vpogled in podpora

• Pogosta oblika terapije, ki omogoča refleksijo in boljše razumevanje sebe ter odnosov.
• Primerna za tiste, ki želijo boljšo čustveno regulacijo, večjo jasnost v življenjskih odločitvah ali prostor za razmislek o svojem notranjem svetu.
• Proces se odvija počasneje, saj med srečanji ostaja več časa za racionalizacijo in vračanje v običajne vzorce.
• Transfer (nezavedni premik čustev na terapevta) se razvija postopoma in pogosto ostane bolj v okvirih zavestnega razmisleka.

2x tedensko – delo na nezavednih vzorcih in čustveni globini

• Omogoča večjo kontinuiteto in intenzivnejše predelovanje tem, ki se pojavljajo v terapiji.
• Nezavedni vzorci se začnejo hitreje izražati v terapevtskem odnosu, kar omogoča globlje razumevanje samega sebe.
• Manj prostora za obrambe, kar pomeni, da lahko hitreje prepoznamo in spremenimo ponavljajoče se vzorce.

4x tedensko – globoka psihoanaliza in temeljna preobrazba

• Pri tej frekvenci terapija postane intenziven prostor za raziskovanje nezavednih vzorcev in preoblikovanje notranjega sveta.
• Če notranji procesi niso povsem razviti, lahko skozi terapijo postopoma izoblikujemo večjo kapaciteto za soočanje s čustvi, odnosi in življenjskimi izzivi.
• Terapevt ni več samo sogovornik, ampak postane osrednji del notranjega doživljanja, kar omogoča globoko raziskovanje in spremembe.
• Pri intenzivni psihoanalitični terapiji se lahko postopoma razvijejo tisti notranji procesi, ki prej niso bili dovolj močni, kar omogoča večjo notranjo stabilnost in povezanost s sabo.

PSIHOTERAPEVTSKI OKVIR (DOGOVOR)

Da bi psihoterapevtsko delo lahko učinkovito delovalo, je pomembno skleniti dogovor, ki določa okvir delovanja. Ta okvir predstavlja osnovo za ustvarjanje varnega in predvidljivega prostora, ki je predpogoj za psihoterapevtsko delo. Pravila in dogovori, ki so del tega okvirja, omogočajo kontinuiteto, stabilnost in globino terapevtskega procesa. Psihoterapevtski okvir vključuje dogovorjene termine, stalnost urnika, dosledno trajanje srečanj, plačilo in spoštovanje določenih pravil terapevtskega odnosa.

Terapevtski odnos

Odnos med psihoanalitikom/psihoterapevtom in analizantom ni vsakdanji prijateljski ali družabni odnos, temveč specifičen prostor za delo, kjer se spoštujejo meje in pravila, ki so del terapevtskega okvirja. Kljub temu pa ta profesionalnost ne pomeni hladnosti ali pomanjkanja človeškega stika. Gre za pristno človeško sodelovanje, kjer so čustva in doživljanja realna in pomembna, a je odnos med njima določen z jasnimi mejami, ki zagotavljajo varnost in zaščito obeh. Terapevt in analizant se nagovarjata z vikanjem in terapevt ne sprejema osebnih vlog v življenju analizanta – to pomeni, da se ne družita izven terapevtskega prostora.

Zaupnost

Vse, kar se dogaja v terapiji je zaupno. To pomeni, da analizant lahko brez zadržkov deli svoje misli, občutke, strahove in fantazije, saj je vse, kar je rečeno v terapevtskem prostoru, varovano z zaupnostjo. Edini izjemi sta ogroženost življenja in spolne nedotakljivosti, v teh primerih je analitik dolžan ukrepati v skladu z zakonodajo in etičnimi smernicami, da zagotovi varnost in zaščito. Izjema je tudi supervizija. Supervizija je ključni del strokovnega razvoja psihoterapevta in je obvezni del strokovne prakse ne le začetnikov temveč tudi izkušenih terapevtov. Namen supervizije je, da terapevt pridobi podporo, usmeritve in povratne informacije o svojem delu, da se zagotovi kakovost terapije in zaščita pacientov. V tem procesu terapevt lahko deli delčke seans, ki so mu bili posebej zahtevni ali kjer se pojavi dvom, da bi razjasnil morebitne izzive, se učil novih pristopov in zagotavljal najboljšo možno obravnavo pacientov.

Rednost srečanj in upoštevanje urnika

Rednost srečanj in dosledno upoštevanje urnika imata poseben pomen, saj psihoanalitični proces temelji na kontinuiteti, ki omogoča postopno odpiranje nezavednih vsebin in oblikovanje zaupanja. Stalni termini delujejo kot sidrišče v analizantovem tedenskem ritmu, kar prispeva k občutku varnosti in predvidljivosti. Prav tako ima trajanje vsake seanse (50min) svoj pomen, saj strukturira terapevtski prostor in zagotavlja jasno mejo, v kateri se proces odvija.

Plačilo

Dogovor glede plačila se veže na rednost srečanj in upoštevanje urnika. V psihoterapevtskih procesih se držimo pravila abonmaja. Ko se dogovoriva za psihoterapijo ali psihoanalizo, določiva tudi termin, ki bo vaš stalen termin. Vsak termin je rezerviran izključno za določenega analizanta, ne glede na to, ali analizant pride ali ne. Plačilo se torej nanaša na število terminov, ki so v mesecu rezervirani samo za vas. Plačilo tako ne predstavlja le vrednosti enega srečanja, temveč celotnega procesa, ki pa je dolgoročen in temelji na kontinuiteti. Abonma zagotavlja, da se ta kontinuiteta ne prekinja tudi v primeru odsotnosti. 

Dogovor o plačilu vseh dogovorjenih terminov – tudi tistih, ki jih analizant zaradi odsotnosti iz kateregakoli razloga ne koristi – ni zgolj finančni, temveč ima več plasti pomena.  Odpoved termina ima lahko tudi nezavedno sporočilo, ki nosi psihološki pomen. Odpoved srečanja, odpori do terapije ali občutki krivde in frustracije zaradi plačila so vsi potencialni vstopi za razumevanje lastnih konfliktov. Če odsotnosti ne bi bile vključene v plačilo, bi ti pomembni vidiki procesa ostali neopaženi. Plačilo vseh srečanj tudi pomaga zmanjšati skušnjavo, da bi odpovedali srečanja zaradi trenutnega nelagodja ali izogibanja težkim temam, kar bi lahko zavrlo napredek v terapiji. 

V primeru, da analizant ali terapevt iz tehtnih in v naprej sporočenih razlogov ne moreta priti na dogovorjen termin, je možno dogovoriti nadomeščanje. Nadomeščanje pomeni, da se zamujeni termin prestavi na drug datum, da bi se ohranil kontinuitetni terapevtski proces. Pomembno je, da nadomeščanje ni samoumevno, saj mora biti usklajeno glede na razpoložljivost tako terapevta kot analizanta. 

Če terapevt ne more izvesti termina zaradi bolezni, dopusta ali drugih nepredvidenih okoliščin, se ta srečanja praviloma ne zaračunajo. Terapevt se zavezuje, da bo pravočasno obvestil analizanta o svoji odsotnosti in vnaprej napovedanih dopustih, da bi zagotovil predvidljivost in spoštovanje dogovora. Dopust in morebitne izredne okoliščine terapevta so sestavni del terapevtskega odnosa, ki prav tako omogočajo dragoceno priložnost za raziskovanje analizantovih čustvenih odzivov na odsotnost. Kako analizant doživlja terapevtov dopust, morebitno razočaranje, jezo, tesnobo ali občutek zapuščenosti, lahko postane pomemben del terapevtskega procesa, saj odpira vpogled v pretekle izkušnje in nezavedne vzorce. Če pa se odsotnost terapevta zaradi bolezni podaljša ali postane nepredvidljiva, je terapevt dolžan poskrbeti za ustrezno obveščanje analizanta in po potrebi predlagati alternativo, kot je začasno preusmeritev k drugemu terapevtu ali drugačna rešitev, ki ustreza trenutni situaciji. Pomembno je, da se takšne situacije obravnavajo v skladu z etičnimi smernicami in z največjim spoštovanjem do potreb analizanta.

Pravilo abonmaja ni kazen za odsotnost, temveč način, kako zagotoviti varno in stabilno terapevtsko okolje, v katerem se lahko odvija globoko delo. Čeprav je morda na prvi pogled neprijetno ali težko razumljivo, v praksi podpira terapevtski proces. Gre za dogovor, ki poudarja, da je proces terapevtskega dela dragocen in da ima vsako srečanje, tudi če ga ni, svojo vlogo v procesu.