Kaj je psihoanalitična psihoterapija?
Psihoanalitična psihoterapija je proces raziskovanja notranjih doživljanj, čustev, misli in nezavednih vzgibov. Osredotoča se na globlje razumevanje sebe in ne le na hitro odpravljanje simptomov. Pomaga nam razumeti, kako so pretekle izkušnje in odnosi oblikovali naše dojemanje sebe in sveta, ter kako to vpliva na naše vsakodnevno življenje. Skozi terapevtski odnos se pogosto ponovijo določeni vzorci in dinamike, kar omogoča njihovo raziskovanje in preoblikovanje. Ni vedno enostavno, vendar se skozi proces razvija sposobnost, da človek postane bolj povezan s svojimi občutki, potrebami in željami.
Pomembno je poudariti, da ne gre preprosto za racionalni proces razmišljanja ali “analiziranja” v običajnem pomenu besede. Psihoanalitična psihoterapija se ne osredotoča zgolj na razumevanje misli in racionalnih vzorcev. Čeprav je razumevanje pomembno, gre v resnici za globoko raziskovanje nezavednih čustvenih vzorcev in notranjih konfliktov, ki nas oblikujejo na način, ki si ga pogosto ne moremo povsem racionalno pojasniti. V središču psihoanalitičnega procesa je edinstven odnos med psihoanalitikom in analizantom. Ta odnos ni zgolj intelektualen – je prostor, kjer se ponovno preigravajo vaše globoke čustvene izkušnje, vzorci in konflikti iz preteklosti, pogosto brez da bi se tega zavedali. Ko jih postopoma prepoznate in začutite v odnosu s terapevtom, imate priložnost, da se jih dotaknete na drugačen način. Terapevtski odnos je tako ogledalo vašega notranjega sveta, a hkrati prostor za spremembo.
Kdaj v psihoterapijo?
Mnogi ljudje se odločijo za psihoterapijo, ko občutijo duševno bolečino, podobno kot obiščejo zdravnika zaradi telesne bolečine. Simptomi, kot so tesnoba, depresija, občutki praznine ali težave v odnosih, so pogosto tisto, kar jih pripelje na terapijo. Toda simptomi niso ločeni od naše osebnosti; pravzaprav so njen del. Zato se ljudje za psihoanalitično psihoterapijo odločajo po tem, ko so poskusili že vse druge oblike psihoterapij in odprave simptomov. V psihoanalizi razumemo, da simptomi niso zgolj naključni pojavi, temveč globlji izrazi notranjih konfliktov, ki so del naše osebnosti in karakterja. Z drugimi besedami, simptomi so pogosto le vrh ledene gore in njihovo neposredno odpravljanje prinese le začasno olajšanje.
Ko psihoanalitični psihoterapevti sledimo človekovim čustvom, ob tem naletimo na razne načine, na katere se ljudje želimo izogniti neprijetnostim. Čustva so namreč lahko zelo boleča, zato pred njimi razvijemo obrambe. Razvijemo torej obrambe in odpore, ki postanejo del naše osebnosti. Skozi življenje smo se namreč naučili, kako s kar najmanj bolečine priti skozi stresne situacije. Ker je hitro opuščanje teh vzorcev povezano z uporom naše psihe in neredko celega telesa, ne gre toliko za to, da poskušamo močno obrambo podreti, ampak razumeti. Kako to, da je ravno na tem mestu tako močan in visok zid? Zakaj je zgrajen ravno tu in ravno na tak način?
Preteklost si v psihoanalitični psihoterapiji ogledujemo zato, da bi razumeli sedanjost. Težko je razumeti, kje si in kam greš, če ne razumeš, kako si prišel do tu, kjer si. Kdo smo je povezano z našimi odnosi, začenjši z našimi najbolj zgodnimi odnosi. Naš psihološki del je oblikovan v kontekstu odnosov in se v kontekstu odnosov tudi odraža. Učimo se iz izkušenj in učenje poteka tako, da preko tega, kar se je zgodilo v preteklosti sklepamo na to, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, zato da vemo kaj narediti. Napovedi nato avtomatiziramo, pokažejo pa se skozi to, kar delamo, ko se znajdemo v neki določeni situaciji. Pogosto avtomatiziramo nekaj, kar nam je na neki točki koristilo. Avtomatiziramo najboljšo rešitev, ki nam je bila takrat na voljo. Problem pa je, da nam to zdaj ne koristi več. Morda nam povzroča celo več problemov.
Eden od namenov psihoterapije je, da se posodobi te avtomatizirane napovedi. Psihoterapevti pomagamo pri procesu osvobajanja stereotipnih, rigidnih, prisilnih in avtomatiziranih načinov zadovoljevanja potreb. To pa je zahteven in dolgotrajen proces. Najprej moramo priti do avtomatiziranih napovedi. Do njih pridemo tako, da se ponovijo v odnosu s psihoterapevtom. Cilj zdaj ni, da jih v tem odnosu le še enkrat ponovimo in dodatno utrdimo, temveč jih poskušamo prepoznati in razumeti. Nato pa s psihoterapevtom gradimo nove vzorce. Vzorce, ki delujejo in zadovoljujejo naše potrebe. Prejšnjih vzorcev se sicer ne moremo popolnoma znebiti in v stresnih situacijah pogosto ponovno posežemo po njih, toda vzporedno z njimi zgradimo nove. To je tisto, kar naredi spremembo in to je tisto, kar vzame toliko časa. Vzpostavljanje dobrega terapevtskega odnosa in grajenje novih vzorcev delovanja zahtevata čas.
Ni vedno prijetno, lepo, lahko in razbremenjujoče. Pojavijo se močna čustva, ki so lahko čustva ljubezni, lahko pa tudi jeze in nezadovoljstva. Znak dobrega psihoterapevtskega odnosa ni to, da se terapevt in klient vedno počutita dobro, ko delata skupaj, pravi pokazatelj dobrega odnosa je to, da je lahko pacient tudi kdaj nezadovoljen s terapevtom, pa vseeno pride na terapijo in to delil s terapevtom, da lahko govorita o tem in raziskujeta, kaj se dogaja.
Kakšna je razlika med psihoanalitično terapijo in drugimi oblikami psihoterapije?
Psihična realnost
Psihoanalitična psihoterapija je utemeljena na dognanjih psihoanalize in v jedru psihoanalize je, da se osredotoča na psihično realnost – notranji svet nezavednih misli, fantazij, čustev in konfliktov, ki močno vplivajo na to, kako doživljamo sebe in svet okoli nas. Psihoanalitik se pri delu ne omejuje na to, kar se je “objektivno zgodilo”, ampak raziskuje, kako se psihična realnost prepleta z objektivno. Raziskuje, kako so dogodki in odnosi doživeti, kakšne nezavedne pomene nosijo in kako vplivajo na notranje konflikte, čustva in vedenje.
Ker psihoanaliza raziskuje te plasti notranjega sveta, se osredotoča na elemente, kot so sanje, fantazije in asociacije. Ti izrazi nezavednega ponujajo vpogled v notranje vzorce, ki pogosto delujejo iz ozadja in vplivajo na naše odnose, odločitve ter čustveno življenje. Prav ti notranji procesi pomembno oblikujejo našo realnost – morda celo bolj kot zunanji dogodki sami.
Kako psihoanaliza deluje drugače?
Medtem ko se mnoge druge terapevtske oblike osredotočajo na spremembo objektivne realnosti – reševanje konkretnih težav, zmanjševanje simptomov ali prilagoditev vedenja – psihoanaliza deluje nasprotno. Prizadeva si za spremembo psihične realnosti, kar pomeni, da pomaga posamezniku razumeti in predelati globoko zakoreninjene nezavedne vzorce. Ko se spremeni način, kako notranje doživljamo sebe in druge, postanejo spremembe v zunanjem življenju naravna posledica tega procesa.
Zakaj ne svetujemo?
Vsak človek je edinstven, prav tako so edinstveni vzroki njegovih težav. Nasveti so pogosto splošni in se ne ukvarjajo z edinstveno psihološko dinamiko, ki oblikuje posameznika. Psihoanalitična psihoterapija pa raziskuje specifične nezavedne vzorce in konflikte, ki vplivajo na pacientovo doživljanje.
Kakšna je razlika med podporo, terapijo in psihoanalizo?
Psihoanaliza, psihoanalitična psihoterapija in podporna psihoanalitična psihoterapija so trije pristopi, ki se razlikujejo po intenzivnosti in metodi dela, a so si v osnovi podobni, saj vsi trije temeljijo na dognanjih psihoanalize. Za vse tri pristope velja, da poskušate povedati karkoli se vam pojavi v mislih (opišete spomine, sanje, želje, fantazije…) in tako psihoanalitik kot psihoanalitični psihoterapevt se držita pravila, da ne sodita, ne glede na to, kam vas peljejo asociacije.
Podporna psihoanalitična psihoterapija poteka enkrat tedensko in je najmanj intenzivna oblika dela na sebi,a še zdaleč ne enostavna. Seanse potekajo v običajni terapevtski postavitvi, kjer s terapevtom sedita nasproti drug drugemu. Ta pristop je primeren za posameznike, ki iščejo podporo pri specifičnih življenjskih situacijah ali obdobjih prehoda ter želijo bolje razumeti svoje vzorce in doživljanje. Ker v takšnem ritmu pogosto ostajamo pri trenutnih življenjskih izzivih, medtem ko globlji, nezavedni procesi težje pridejo do izraza, je za tiste, ki želijo globlje raziskovati svoje nezavedne procese in preoblikovati temeljne notranje dinamike priporočljiva večja frekvenca srečanj.
Psihoanalitična psihoterapija poteka dvakrat tedensko, pri čemer s terapevtom sedita drug nasproti drugemu. Ta pristop omogoča intenzivno, a nekoliko manj frekventno srečevanje. Psihoanalitična psihoterapija je namenjena tistim, ki iščejo poglobljeno razumevanje sebe in svojih medosebnih odnosov, a imajo morda manj časa in finančnih sredstev za psihoanalizo ali pa potrebujejo več direktne interakcije s terapevtom.
Psihoanaliza je najintenzivnejša in poteka tri do petkrat tedensko. Seanse potekajo v posebej zasnovanem prostoru, v katerem ležite na kavču, terapevt pa sedi za vami, izven vidnega polja. Ta postavitev spodbuja globlje raziskovanje nezavednih miselnih vzorcev in čustev, saj olajša sproščeno stanje in osredotočenost na notranje doživljanje. Psihoanaliza je primerna za posameznike, ki želijo temeljito raziskati korenine svojih težav in se posvetiti dolgotrajnejšemu procesu osebne rasti.
Vsak od teh pristopov prinaša svoje edinstvene prednosti in je prilagojen različnim potrebam in življenjskim situacijam.
Kako poteka psihoanalitična psihoterapija?
Na začetku se srečava na treh uvodnih pogovorih, da se spoznava, spregovoriva o tem, kaj vas teži in ugotoviva, ali je moj način dela primeren za vas. Ko začneva s terapijo, se srečujeva redno – najmanj enkrat tedensko, pogosto dvakrat tedensko, da lahko ustvariva dovolj varen prostor za poglobljeno delo. Vsaka seansa traja 50 minut, kjer imate popolno svobodo, da delite vse, kar se pojavi v vaših mislih.
Psihoanalitična psihoterapija je globok in trajnosten proces, kjer ne samo, da spremenimo naše vedenje, temveč spremenimo način, kako se doživljamo, kako se odzivamo na izzive in kako dojemamo sebe v odnosih. Gre za proces, ki pogosto traja več let, ker spremembe, ki jih ustvarjamo, niso površinske, temveč temeljne. To je kot gradnja novega temelja za naše življenje – temelj, ki bo omogočal, da boste lahko lažje obvladovali prihodnje izzive, bolj samozavestno sprejemali odločitve in se bolj povezovali z drugimi.
Seveda terapija ni vedno lahka. Včasih se boste srečali z močnimi čustvi, ki pa so ključni del zdravljenja in osebne rasti. V teh trenutkih vas bo terapevtski odnos podpiral – ustvarja varen prostor, kjer lahko raziskujete, preizkušate in gradite nekaj novega zase. Cilj ni le olajšanje trenutnih težav, ampak globoka in trajna preobrazba, ki vam omogoča, da zaživite bolj svobodno in izpolnjeno življenje.
Zakaj psihoanalitična psihoterapija poteka 2x tedensko?
Večina drugih oblik psihoterapije poteka enkrat tedensko, saj se osredotočajo predvsem na trenutne težave in neposredno reševanje simptomov. Cilj teh terapij je pogosto izboljšanje na določenih področjih, kot so obvladovanje stresa, tesnobe ali določena vedenjska sprememba, v relativno kratkem času. Takšen pristop je lahko učinkovit za specifične težave, vendar običajno ne sega globlje v raziskovanje nezavednih vzorcev, ki jih oblikujejo.
Psihoanalitična psihoterapija deluje na popolnoma drugačni ravni. Ne osredotoča se le na odpravljanje simptomov, temveč na raziskovanje njihovega izvora v nezavednem, kjer so zakoreninjeni globoki konflikti, obrambni mehanizmi in čustveni odzivi, ki jih človek pogosto niti ne prepoznava. To raziskovanje zahteva večje število srečanj tedensko in dolgotrajno delo, saj nezavedno deluje subtilno in se razkriva postopoma, pogosto skozi odnos med pacientom in terapevtom.
Razvoj analitičnega odnosa potrebuje kontinuiteto. Če prihajate enkrat tedensko, se dinamika v odnosu ne more razviti na način, ki omogoča poglobljeno analizo. Proces se ne more dovolj intenzivno odvijati, ker med srečanji mine preveč časa, da bi lahko raziskovali, kako se določene vsebine ponavljajo v vašem življenju in v našem odnosu. Če bi bil cilj le pogovor o težavah in iskanje rešitev, bi bilo enkrat tedensko dovolj. Psihoanaliza pa deluje na drugačen način – ustvarja prostor, kjer lahko pride do globljih uvidov, do nepričakovanih misli in povezav. Minimalna frekvenca, pri kateri se lahko razvije psihoanalitični proces, je dvakrat na teden. To je spodnja meja, pri kateri proces pridobi določeno kontinuiteto. V klasični psihoanalizi se srečanja dogajajo večkrat na teden prav zato, da bi lahko delo potekalo neprekinjeno in se ne bi vedno znova vračali na začetek.
Vsak dan doživite veliko stvari – sanje, konflikte, notranje boje, odnose z drugimi ljudmi. Če se vidimo samo enkrat tedensko, se teh vsebin nabere preveč in jih ne moremo ustrezno obdelati. Nekatere bodo že pozabljene, preden bi jih lahko raziskali. Pri večji frekvenci lahko vstopimo globlje v vsebine, ki se pojavljajo sproti. Večja frekvenca omogoča tudi, da pridejo na površje tudi stvari, ki bi jih sicer hitro potisnili stran. Ko začnemo odpirati pomembne teme, psiha namreč naravno teži k temu, da bi se zaščitila in se izogibala bolečim vpogledom. Večja frekvenca srečanj omogoča, da ostanemo pri teh temah in jih predelamo, preden jih zavest potisne nazaj v nezavedno. Če prihajate samo enkrat na teden, se lahko zgodi, da vedno znova začenjamo znova in da proces ostaja na površju.
Zakaj nekateri psihoterapevti v Sloveniji delajo psihoanalitično psihoterapijo 1x na teden?
V tujini je povsem običajno, da psihoanalitična psihoterapija poteka večkrat tedensko. To ni znak posebnih težav, temveč standardna praksa, ki temelji na izkušnjah in raziskavah o učinkovitosti terapije. V Sloveniji pa je pogosteje pričakovano, da terapija poteka enkrat tedensko, kar lahko povzroči napačno predstavo, da je večja frekvenca nekaj nenavadnega. Zdi se mi pomembno poudariti, da se v Sloveniji vse pogosteje srečujemo s prakso, kjer se terapevtski pristopi, ki temeljijo na psihoanalitičnih konceptih, a se izvajajo v frekvenci enkrat tedensko, poimenujejo psihoanalitična psihoterapija ali celo psihoanaliza. Pomembno je razumeti, da je psihoanaliza po svoji naravi intenziven proces, ki zahteva več srečanj na teden, saj le tako omogoča poglobljeno raziskovanje nezavednih vsebin, ponavljanje nezavednih vzorcev v analitičnem odnosu in njihovo postopno predelavo. Čeprav je mogoče doseči določene terapevtske spremembe tudi pri nižji frekvenci in tudi sama ponujam in opravljam terapijo enkrat tedensko, gre pri tem običajno za podporno analitično psihoterapijo, ne pa za psihoanalitično psihoterapijo ali psihoanalizo. Razlikovanje med različnimi oblikami terapevtskega dela ni zgolj vprašanje terminologije, temveč ključno za realna pričakovanja terapevta in pacienta ter za to, kaj lahko določena oblika terapije dejansko omogoči.
Povabilo terapevta na dvakrat tedensko srečanje je torej pozitiven znak, ki kaže na željo po ustvarjanju najboljših možnih pogojev za globoke in trajne spremembe. Psihoterapijo lahko primerjamo s treningom športa ali z učenjem inštrumenta, jezika: enkrat tedensko pogosto ne zadostuje za doseganje pomembnih sprememb ali trajnih rezultatov. Podobno psihoanalitično delo zahteva čas, vztrajnost in poglobljenost, ki ju omogoča le večja frekvenca srečanj.
Kakšen je psihoanalitični psihoterapevt?
Ko pomislimo na psihoanalizo, mnogi pred očmi prikličejo podobo Sigmunda Freuda in analitika, ki hladno, distancirano in neprizadeto zgolj od zunaj analizira pacienta. Ta predstava o hladnem analitiku je pogosta zmota in v resnici zelo napačna (že sam Freud ni bil tak, kot ga prikazujejo).
Psihoanalitični terapevt ni “hladen” analitik, temveč sočuten spremljevalec.
Freud, ki je ob koncu 19. stoletja zasnoval psihoanalizo, je postavil temelje za raziskovanje nezavednih vsebin in njihovega vpliva na človekovo vedenje, čustva ter odnose. Kljub temu se je psihoanaliza v več kot 100 letih razvoja močno spremenila in prilagodila sodobnim potrebam. Psihoanalitična psihoterapija je danes globok čustveni proces, ki vključuje pristen odnos med terapevtom in pacientom.
Psihoanaliza ni preprosto proces razmišljanja ali intelektualnega analiziranja.
Gre za globoko čustveno raziskovanje in terapevt ima pomembno vlogo pri ustvarjanju varnega okolja, kjer se pacient lahko odkrito in postopoma spoprijema z nezavednimi vsebinami. Da bi ta proces deloval, mora biti terapevt prisoten, čustveno angažiran in sposoben nuditi toplino ter podporo v procesu raziskovanja notranjega sveta pacienta.
Dober psihoterapevt s svojo prisotnostjo in čustveno angažiranostjo omogoča, da pacient razišče tisto, kar je pogosto preveč boleče, da bi se o tem govorilo v vsakdanjem življenju. To vključuje nezavedne konflikte, fantazije, sanje, spomine in neizražena čustva. Tišina, ki je značilna za psihoanalitično psihoterapijo ni odsotnost angažiranosti, temveč posebna vrsta angažiranosti, ki omogoča pacientu, da se osredotoči na svoje notranje izkušnje, ne da bi bil moten s strani prehitrega vpletanja terapevta. Ta tišina omogoča globlje raziskovanje in večjo povezanost s samim seboj, kar je ključno za uspeh psihoanalitične terapije.
Tišina terapevta ni pasivna – je aktivno poslušanje, ki odpira prostor za samorefleksijo in postopno razumevanje skritih vsebin.
Gre za globoko čustveno raziskovanje in terapevt ima pomembno vlogo pri ustvarjanju varnega okolja, kjer se pacient lahko odkrito in postopoma spoprijema z nezavednimi vsebinami. Da bi ta proces deloval, mora biti terapevt prisoten, čustveno angažiran in sposoben nuditi toplino ter podporo v procesu raziskovanja notranjega sveta pacienta.
POGOSTA VPRAŠANJA
Kako poteka psihoterapija in kaj lahko pričakujem?
Začetek psihoterapije predstavljajo uvodna srečanja, ki so namenjena temu, da se spoznava in ugotoviva, če bi lahko sodelovala v procesu psihoanalitične psihoterapije ali psihoanalize. Na prvem uvodnem srečanju vas prosim, da mi pripovedujete o sebi in o tem, zakaj ste se odločili za psihoterapijo. Na naslednjih uvodnih srečanjih s tem nadaljujeva. Morda vas tudi sama povprašam o čem, kar se mi zdi pomembno. Prostor dam tudi vašim vprašanjem in dilemam. Po uvodnih srečanjih se odločiva, če je moj način dela primeren za vas. V primeru, da se odločiva sodelovati, skleneva ustni dogovor o urniku srečanj, plačilu ter zaupnosti. V nasprotnem primeru, vam svetujem na koga se obrniti. Potrebno se je zavedati, da psihoanalitična psihoterapija ni vsemogočna in da vzrokov nekaterih težav ne more doseči. Lahko pa tudi ugotovite, da vam enostavno ne ustreza moj način dela in imate drugačna pričakovanja ter želje.
Po sklenjenem ustnem dogovoru, lahko začneva s psihoterapijo. O pogostosti srečanj se dogovoriva na začetku, lahko pa sčasoma pogostost srečanj tudi spremeniva. Podporna psihoanalitična psihoterapija poteka običajno enkrat tedensko, psihoanalitična psihoterapija dvakrat tedensko in psihoanaliza trikrat ali štirikrat tedensko. Vsako terapijo prilagodim posamezniku in njegovim potrebam, toda psihoanalitična psihoterapija v osnovi izgleda tako, da vas povabim, da z mano delite, kar se vam pojavi v mislih. Pustim vas, da pripovedujete in se med tem z vami ne zapletam v pogovor. Poskušam namreč razbrati, kateri občutki, strahovi, želje ali fantazije se pojavljajo ob vaši pripovedi. Svoje predpostavke delim z vami in v kolikor bodo zadele nekaj pomembnega, bo to pri vas odprlo nove asociacije in vsebine.
Sprva bodo srečanja najverjetneje prinašala olajšanje, pričakovati pa je, da bolj kot se bo najin odnos krepil, več močnih čustev se bo nabralo v njem. Takrat bo morda težko priti na terapijo, toda pomembno je, da poskusite svoje dvome, občutke in misli deliti z mano in jih prinesti v odnos. Psihoanalitična psihoterapija se je v stotih letih precej spremenila in interpretiranje nezavednega ni več edina njena naloga. Veliko vlogo ima terapevtski odnos in korektivna izkušnja, ki jo le-ta prinaša. Terapevtski odnos namreč omogoča korekcijo čustvenih primanjkljajev primarnega odnosa s starši oziroma skrbniki. Za pričakovati je torej, da se bodo v najinem odnosu pojavili podobni problemi, kot so se z drugimi pomembnimi osebami v vašem življenju, temu rečemo transfer. To pa je pravzaprav dobro, kajti če doživiva to izkušnjo skupaj, jo bova veliko lažje razumela in ustvarila novo, bolj ugodno.
Psihoanalitična psihoterapija je dolgotrajen in zahteven proces, ki pa prinaša dolgoročne in trajne učinke. Mnogo raziskav je pokazalo, da se učinki psihoanalitične psihoterapije krepijo tudi leta po terapiji, kajti ponotranjenje psihoanalitičnega načina mišljenja in korektivne izkušnje vam ostane in deluje tudi po tem, ko s terapijo zaključiva.
Kako izbrati psihoterapevta in kdo je dober psihoterapevt?
Pri izbiri psihoterapevta je pomembno, da se psihoterapevt in klient osebnostno ujameta. Pomembno je, da oblika psihoterapije, ki jo psihoterapevt izvaja, ustreza željam, pričakovanjem in potrebam klienta, o katerih se je potrebno pogovoriti na uvodnih razgovorih. Mnenja o tem, kdo je dober psihoterapevt in kaj dela psihoterapevta dobrega, so deljena. Menim, da dobrega psihoterapevta dela predvsem to, kakšen človek je, je pa pomembno tudi to, da je za psihoterapevtsko delo dobro usposobljen. Kaj to pomeni?
Slovensko društvo za psihoanalitično psihoterapijo, za pridobitev naziva psihoanalitični psihoterapevt zahteva 7. stopnjo izobrazbe, osebnostno primernost za psihoterapevtsko delo, ki jo preverjajo trije IPA učni analitiki, 400 ur klinično-teoretičnih vsebin, najmanj 320 ur osebne učne psihoanalitične psihoterapije pri učnemu analitiku in najmanj 150 supervizijskih ur psihoanalitične psihoterapije. Medtem ko Hrvaško psihoanalitično društvo, ki izvaja trening iz psihoanalize, zahteva poleg tega še dodatne intervjuje kandidatov za trening, 4 leta teoretičnih seminarjev, najmanj 800 ur lastne učne analize pri IPA učnem analitiku in 160 ur supervizij psihoanalitičnega dela.
Kaj je IPA?
IPA je okrajšava za International Psychoanalitycal Association. Je združenje, ki ga je leta 1910 ustanovil Freud in danes združuje več kot 12.000 psihoanalitikov s celega sveta. Glavni cilji združenja IPA so razvoj psihoanalize, spodbujanje diskusije, organizacija raziskovanj, izobraževanje in povezovanje z drugimi skupinami. Naloga IPA je tudi nadzor društev glede izpolnjevanja visokih etičnih in izobraževalnih standardov. V Sloveniji je le nekaj IPA psihoanalitikov, ki so se šolali v tujini, združeni pa so v Slovenskem društvu za psihoanalitično psihoterapijo.
Izobraževanje iz psihoanalize
Kaj je IPA in kdo je IPA psihoanalitik?
Mednarodno psihoanalitično združenje (IPA) je najpomembnejša svetovna organizacija, ki zagotavlja visoke standarde na področju psihoanalitičnega izobraževanja, raziskovanja in prakse. IPA psihoanalitik je strokovnjak, ki je opravil zahtevno izobraževanje v eni od institucij, akreditiranih s strani IPA. Proces izobraževanja je izjemno zahteven in obsežen, kar zagotavlja, da IPA psihoanalitiki delujejo v skladu z najvišjimi etičnimi in strokovnimi standardi. Šolanje je poleg tega mednarodno usklajeno, kar pomeni, da IPA psihoanalitik pridobi priznanje in status, ki je veljaven po vsem svetu.
Šolanje v Sloveniji
V Sloveniji formalnega izobraževanja za IPA psihoanalitike ni, zato se kandidati za tovrstno usposabljanje pogosto šolajo v tujini, najpogosteje v Zagrebu. V Sloveniji je tudi le peščica IPA učnih analitikov (3), ki so v lastno analizo zato hodili v tujino. Trenutno je v Sloveniji mogoče izobraževanje iz Psihoanalitične psihoterapije po IPA standardih v Slovenskem društvu za psihoanalitično psihoterapijo, v izobraževanje za psihoanalizo pa je potrebno oditi v tujino. Zaradi specifične zgodovine psihoanalize v Sloveniji so se uveljavila druga izobraževanja, ki pa niso podprta s strani IPA.
Zahteve
Za pridobitev naziva psihoanalitik je zahtevana najmanj 7.stopnja izobrazbe, osebnostna primernost, ki jo večkrat v času izobraževanja skozi intervjuje preverjajo trije IPA učni analitki, 4 leta teoretičnih seminarjev in kliničnih seminarjev, ki potekajo vsak teden, najmanj 800 ur lastne učne analize 4x tedensko pri učnem analitiku in najmanj 160 ur supervizij dveh primerov skozi več let psihoanalitičnega dela 4x tedensko, pri IPA učnih supervizorjih. Trening iz psihoanalize tako običajno traja najmanj 6 let, pogosto še mnogo dlje in je najzahtevnejši psihoterapevtski trening, kar ga poznamo v svetu.
Koliko časa traja psihoanalitična psihoterapija?
Tako podporna psihoanalitična psihoterapija kot psihoanalitična psihoterapija in psihoanaliza so globinske oblike psihoterapije, kar pomeni, da vam v terapiji ne dajem domačih nalog, vaj in raznih navodil, kaj delati in kako živeti svoje življenje, temveč z vami gradim odnos, kar pa je dolgotrajen in poglobljen ter čustveno zahteven proces, s katerim zgradiva notranjo oporo in čustveno stabilnost ter razvijeva analitičen način mišljenja, da se boste kasneje lahko sami soočali z izzivi življenja. Da pa lahko zgradiva odnos in da odnos začne delovati terapevtsko, so potrebna leta. Znana psihoanalitičarka Nancy McWilliams je nekje zapisala: “First year is just a hello.” Torej, da je v psihoanalizi prvo leto šele pozdrav, tvorjenje odnosa in zaupanja. Kdor se odloči za proces psihoanalitične psihoterapije ali psihoanalize, se mora zavedati, da bo ta proces trajal leta.
V čem se psihoanalitična psihoterapija razlikuje od pogovora s prijateljem?
Ljudje pogosto kritizirajo psihoterapevte, da so plačani za to, da zgolj sedijo in poslušajo. Naše poslušanje je disciplinirana praksa, ki omogoča, da preko tega, da te nekdo posluša, slišiš samega sebe. Pogosto smo tiho in ne hitimo z razlagami, kajti zavedamo se, da je popolno razumevanje drugega nemogoče, vseeno pa ne pustimo pacientov, da se mučijo sami. V psihoanalitični psihoterapiji ljudem običajno ne svetujemo, kaj naj naredijo, temveč jim pomagamo ugotoviti, kaj želijo narediti. To pripelje pacienta do tega, da deli boleče vsebine, postaja bolj avtonomen in išče lastne rešitve.
Koliko stane psihoanalitična psihoterapija?
Cenik najdete na tej povezavi.
Kje izvajate psihoterapijo?
Psihoterapijo izvajam na Tržaški cesti 2 v Ljubljani.