Psihoterapija
Kaj je psihoanalitična psihoterapija?
Ljudje se največkrat za psihoterapijo odločijo zato, ker se počutijo slabo. To je podobno, kot pri zdravniku. K zdravniku pridejo zaradi telesnih bolečin, k psihoterapevtu pa zaradi duševne bolečine, ki jo povzročajo čustva in občutki. Psihoterapevti zato sledimo človekovim čustvom, ob tem pa naletimo na razne načine, na katere se ljudje želimo izogniti neprijetnostim. Čustva so namreč lahko zelo boleča, zato pred njimi razvijemo obrambe. Razvijemo torej obrambe in odpore, ki postanejo del naše osebnosti, skozi življenje smo se namreč naučili, kako s kar najmanj bolečine priti skozi stresne situacije. Hitro opuščanje teh vzorcev je povezana z uporom naše psihe in neredko celega telesa, zato ne gre toliko za to, da poskušamo močno obrambo podreti, ampak razumeti. Kako to, da je ravno na tem mestu tako močan in visok zid? Zakaj je zgrajen ravno tu in ravno na tak način? Čemu služi odpor?
Obrambe so nekaj o čemer lahko mislimo. S pomočjo terapevta lahko zaznamo svoje vzorce, razumemo od kje prihaja trpljenje in za katere dele smo odgovorni sami in kaj lahko spremenimo. Kljub temu naredimo vedno znova eno in isto stvar. To ni presenetljivo! To, da vidimo, da ponavljamo vzorce in da razumemo, kako poskušamo na avtomatiziran način zadovoljiti svoje potrebe in to ne deluje, je pomembno, toda to je šele začetek.
Težko je razumeti kje si in kam greš, če ne razumeš, kako si prišel do tu kjer si. Preteklost si torej v psihoanalitični psihoterapiji ogledujemo zato, da bi razumeli sedanjost. Kdo smo je povezano z našimi odnosi, začenjši z našimi najbolj zgodnimi odnosi. Naš psihološki del je oblikovan v kontekstu odnosov in se v kontekstu odnosov tudi odraža. Odnos med pacientom in terapevtom je okno v to, kaj se dogaja v pacientovih odnosih na splošno, kajti vzorci našega načina na katerega tvorimo odnose se ponovijo v terapevtskem odnosu.Učimo se iz izkušenj in učenje poteka tako, da preko tega, kar se je zgodilo v preteklosti sklepamo na to, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, zato da vemo kaj narediti. Napovedi nato avtomatiziramo, pokažejo pa se skozi to, kar delamo, ko se znajdemo v neki določeni situaciji. Pogosto avtomatiziramo nekaj, kar nam je na neki točki koristilo. Avtomatiziramo najboljšo rešitev, ki nam je bila takrat na voljo. Problem pa je, da nam to zdaj ne koristi več. Morda nam povzroča celo več problemov.
Eden od namenov psihoterapije je, da se posodobi te avtomatizirane napovedi. Psihoterapevti pomagamo pri procesu osvobajanja stereotipnih, rigidnih, prisilnih in avtomatiziranih načinov zadovoljevanja potreb. To pa je zahteven in dolgotrajen proces. Najprej moramo priti do avtomatiziranih napovedi. Do njih pridemo tako, da se ponovijo v odnosu s psihoterapevtom. Cilj zdaj ni, da jih v tem odnosu le še enkrat ponovimo in dodatno utrdimo, temveč jih poskušamo prepoznati in razumeti. Nato pa s psihoterapevtom gradimo nove vzorce. Vzorce, ki delujejo in zadovoljujejo naše potrebe. Prejšnjih vzorcev se sicer ne moremo popolnoma znebiti in v stresnih situacijah pogosto ponovno posežemo po njih, toda vzporedno z njimi zgradimo nove. To je tisto, kar naredi spremembo in to je tisto, kar vzame toliko časa. Vzpostavljanje dobrega terapevtskega odnosa in grajenje novih vzorcev delovanja zahtevata čas. Zato so potrebna leta terapije po več ur tedensko.
Ni vedno prijetno, lepo, lahko in razbremenjujoče. Pojavijo se močna čustva, ki so lahko čustva ljubezni, lahko pa tudi jeze in nezadovoljstva. Znak dobrega psihoterapevtskega odnosa ni to, da se terapevt in klient vedno počutita dobro, ko delata skupaj, pravi pokazatelj dobrega odnosa je to, da je lahko pacient besen na terapevta, pa vseeno pride na terapijo in to delil s terapevtom, da lahko govorita o tem in raziskujeta, kaj se dogaja.
Kako poteka psihoanalitična psihoterapija in kaj lahko pričakujete?
Začetek psihoterapije predstavljajo uvodna srečanja, ki so namenjena temu, da se spoznava ter ugotoviva ali bi lahko sodelovala v procesu psihoanalitične psihoterapije. Na prvem uvodnem srečanju vas prosim, da mi pripovedujete o sebi in o tem, zakaj ste se odločili za psihoterapijo. Na naslednjih uvodnih srečanjih s tem nadaljujeva. Morda vas tudi sama povprašam o čem, kar se mi zdi pomembno. Prostor dam tudi vašim vprašanjem in dilemam. Po uvodnih srečanjih se odločiva, če je moj način dela primeren za vas. V primeru, da se odločiva sodelovati, skleneva ustni dogovor o urniku srečanj, plačilu ter zaupnosti. V nasprotnem primeru, vam svetujem na koga se obrniti (včasih je potreben obisk kliničnega psihologa ali psihiatra). Potrebno se je zavedati, da psihoanalitična psihoterapija ni vsemogočna in da vzrokov nekaterih težav ne more doseči. Lahko pa tudi ugotovite, da vam enostavno ne ustreza moj način dela in imate drugačna pričakovanja ter želje.
Po sklenjenem ustnem dogovoru, lahko začneva s psihoterapijo, ki poteka enkrat do dvakrat tedensko. O pogostosti srečanj se dogovoriva na začetku, lahko pa s časoma pogostost srečanj tudi spremeniva. Običajno začnemo s srečanji enkrat tedensko in kasneje nadaljujemo bolj poglobljeno delo dvakrat tedensko. Vsako terapijo prilagodim posamezniku in njegovim potrebam, toda psihoanalitična psihoterapija v osnovi izgleda tako, da vas povabim, da z mano delite, kar se vam pojavi v mislih. Pustim vas, da pripovedujete in se med tem z vami ne zapletam v pogovor. Poskušam namreč razbrati, kateri občutki, strahovi, želje ali fantazije se pojavljajo ob vaši pripovedi. Svoje predpostavke delim z vami in v kolikor bodo zadele nekaj pomembnega, bo to pri vas odprlo nove asociacije in vsebine.
Sprva bodo srečanja najverjetneje prinašala olajšanje, pričakovati pa je, da bolj kot se bo najin odnos krepil, več močnih čustev se bo nabralo v njem. Takrat bo morda težko priti na terapijo, toda pomembno je, da poskusite svoje dvome, občutke in misli deliti z mano in jih prinesti v odnos. Psihoanalitična psihoterapija se je v stotih letih precej spremenila in interpretiranje v nezavedno potisnjenih vsebin ni več edina njena naloga. Veliko vlogo ima terapevtski odnos in korektivna izkušnja, ki jo le-ta prinaša. Terapevtski odnos namreč omogoča korekcijo čustvenih primanjkljajev primarnega odnosa s starši oziroma skrbniki. Za pričakovati je torej, da se bodo v najinem odnosu pojavili podobni problemi, kot so se z drugimi pomembnimi osebami v vašem življenju, temu rečemo transfer. To pa je pravzaprav dobro, kajti če doživiva to izkušnjo skupaj, jo bova veliko lažje razumela in ustvarila novo, bolj ugodno.
Psihoanalitična psihoterapija je dolgotrajen in zahteven proces, ki pa prinaša dolgoročne in trajne učinke. Mnogo raziskav je pokazalo, da se učinki psihoanalitične psihoterapije krepijo tudi leta po terapiji, kajti ponotranjenje psihoanalitičnega načina mišljenja in korektivne izkušnje vam ostane in deluje tudi po tem, ko s terapijo zaključiva.
Pogosta vprašanja
Kdaj v psihoterapijo?
Odločitev za psihoterapijo ni lahka, povezana je z občutki sramu in nemoči, zato se ljudje za psihoterapijo pogosto odločijo po tem, ko so svoje težave poskusili rešiti že na številne druge načine, pa so se vedno znova znašli na isti točki.
Težave s katerimi se ukvarja psihoterapija so lahko specifične, kot so motnje hranjena, psihosomatske težave, fobije, kompulzivna vedenja in podobno, kot tudi bolj splošni občutki pomanjkanja energije, osamljenosti, praznine, razdražljivosti, tesnobe, neodločnosti, anksioznosti in depresije. Motiv za obisk psihoterapije je lahko tudi nezadovoljstvo v odnosih z bližnjimi ali sodelavci ter vedenjske težave. Ni pa omejena le na osebe s simptomi in težavami v duševnem zdravju, pomaga lahko tudi ljudem, ki iščejo večji občutek izpolnjenosti. V primeru hujših duševnih težav, ki bi potrebovale medikamentozno zdravljenje, vas napotim naprej v psihiatrično obravnavo.
Kako izbrati psihoterapevta in kdo je dober psihoterapevt?
Pri izbiri psihoterapevta je pomembno, da se psihoterapevt in klient osebnostno ujameta. Pomembno je, da oblika psihoterapije, ki jo psihoterapevt izvaja, ustreza željam, pričakovanjem in potrebam klienta, o katerih se je potrebno pogovoriti na uvodnih razgovorih. Mnenja o tem, kdo je dober psihoterapevt in kaj dela psihoterapevta dobrega, so deljena. Menim, da dobrega psihoterapevta dela predvsem to, kakšen človek je, je pa pomembno tudi to, da je za psihoterapevtsko delo dobro usposobljen. Kaj to pomeni?
Slovensko društvo za psihoanalitično psihoterapijo zahteva 7. stopnjo izobrazbe, osebnostno primernost za psihoterapevtsko delo, 400 ur klinično-teoretičnih vsebin, najmanj 320 ur osebne učne analize pri IPA učnemu analitiku in najmanj 150 supervizijskih ur.
Kaj je IPA?
IPA je okrajšava za International Psychoanalitycal Association. Je združenje, ki ga je leta 1910 ustanovil Freud in danes združuje več kot 12.000 psihoanalitikov s celega sveta. Glavni cilji združenja IPA so razvoj psihoanalize, spodbujanje diskusije, organizacija raziskovanj, izobraževanje in povezovanje z drugimi skupinami. Naloga IPA je tudi nadzor društev glede izpolnjevanja visokih etičnih in izobraževalnih standardov. V Sloveniji je le nekaj IPA psihoanalitikov, ki so se šolali v tujini, združeni pa so v Slovenskem društvu za psihoanalitično psihoterapijo.
Kakšna je razlika med psihoanalizo in psihoanalitično psihoterapijo?
Psihoanalitična psihoterapija temelji na osnovi psihoanalize, kar pomeni, da za obe velja, da klient poskuša povedati karkoli se mu pojavi v mislih (opiše spomine, ki se mu prikažejo, sanje, želje, fantazije…) in tako psihoanalitik kot psihoanalitični psihoterapevt se držita pravila, da ne sodita, ne glede na to, kam klienta peljejo njegove asociacije. Razlika je v tem, da psihoanalitična psihoterapija poteka enkrat do dvakrat tedensko tako, da klient in terapevt sedita na stolu in se gledata. Klasična psihoanaliza pa poteka trikrat do petkrat tedensko in sicer tako, da pacient leži na kavču, analitik pa sedi na stolu za njim. Psihoanaliza na tak način lahko doseže bolj zgodnje in globlje plasti človekove psihe. Razliko bi lahko primerjali s partnerskim odnosom, razlika v emocionalni povezanosti in globini odnosa je velika, če z nekom živiš ali pa se z njim vidiš enkrat na teden.
Koliko časa traja psihoanalitična psihoterapija?
Psihoanalitična psihoterapija poteka enkrat do dvakrat tedensko in običajno traja več let. Je globinska oblika psihoterapije, kar pomeni, da vam ne dajem domačih nalog, vaj in raznih navodil kaj delati in kako živeti svoje življenje, temveč z vami gradim odnos, kar pa je dolgotrajen in poglobljen ter čustveno zahteven proces, s katerim zgradiva notranjo oporo in čustveno stabilnost ter razvijeva analitičen način mišljenja, da se boste kasneje lahko sami soočali z izzivi življenja.
V čem se psihoanalitična psihoterapija razlikuje od pogovora s prijateljem?
Ljudje pogosto kritizirajo psihoterapevte, da so plačani za to, da zgolj sedijo in poslušajo. Naše poslušanje je disciplinirana praksa, ki omogoča, da preko tega, da te nekdo posluša, slišiš samega sebe. Pogosto smo tiho in ne hitimo z razlagami, kajti zavedamo se, da je popolno razumevanje drugega nemogoče, vseeno pa ne pustimo pacientov, da se mučijo sami. V psihoanalitični psihoterapiji ljudem običajno ne svetujemo, kaj naj naredijo, temveč jim pomagamo ugotoviti, kaj želijo narediti. To pripelje pacienta do tega, da deli boleče vsebine, postaja bolj avtonomen in išče lastne rešitve.
Koliko stane psihoanalitična psihoterapija?
Ura psihoanalitične psihoterapije stane 60€. Cenik najdete na tej povezavi.
Kje izvajate psihoterapijo?
Psihoterapijo izvajam na Tržaški cesti 2 v Ljubljani.