SO PSIHOANALITIKI HLADNI?

V prejšnji objavi je analitičarka pacientu Mihu predlagala, da bi se namesto trikrat srečevala štirikrat tedensko. Miha je njen predlog doživel nepričakovano: prepričan je bil, da mu dodatne ure ne ponuja zato, ker bi jo želela nameniti njemu, ampak zato, ker je nekdo drug prenehal hoditi v psihoanalizo in je ostalo prazno mesto.

Pacient je prepričan, da mu analitičarka četrto uro ponuja le zato, ker je nekdo drug odšel. Ob tem se zdi skoraj samoumevno, kaj bi moral analitik storiti. Pojasniti nesporazum. Reči: »Ne, ne pogrešam prejšnjega pacienta.« Ali: »Četrto uro vam predlagam zato, ker menim, da bi vam koristila.« Zakaj tega analitičarka ni storila?

Psihoanaliza izhaja iz predpostavke, da človek ne deluje predvsem na podlagi zavestnega, racionalnega mišljenja. Velik del našega čustvenega življenja organizirajo nezavedni relacijski vzorci, ki so nastali veliko prej, preden smo jih lahko razumeli ali ubesedili. Ti vzorci niso prepričanja, ki bi jih lahko preprosto popravili z boljšo razlago. So načini doživljanja sebe in drugih. Pacient iz te vinjete zavestno najbrž ni verjel, da analitičarka res pogreša prejšnjega pacienta bolj kot njega. Del njega je verjetno vedel, da je takšna razlaga malo verjetna. Toda drug, veliko globlji del njegovega doživljanja je bil organiziran okoli občutka, da je njegovo mesto vedno odvisno od odsotnosti nekoga drugega.

Prav zato racionalna pomiritev ne bi mogla doseči jedra problema. Lahko bi pomirila njegov razum. Ne bi pa dosegla njegovega nezavednega.

To lahko opazimo tudi v vsakdanjem življenju. Kolikokrat nam nekdo reče: »Saj veš, da te imam rad.« Pa vendar dvom ostane. Ne zato, ker človek sogovorniku ne verjame, ampak zato, ker besede ne dosežejo tistega dela njegovega notranjega sveta, kjer se je nekoč oblikoval občutek, da ni vreden ljubezni. Podobno velja za človeka, ki ga je strah, da bo zapuščen. Lahko mu partner vsak dan zagotavlja, da ne bo odšel, pa se bo tesnoba ob vsakem majhnem odmiku znova vrnila.

Prav zato psihoanaliza ne poskuša pacienta prepričati, da je njegova predstava napačna. Poskuša ustvariti odnos, v katerem lahko pacient postopoma doživi nekaj, česar prej ni mogel. Ne zato, ker bi mu analitik povedal resnico o sebi, ampak zato, ker lahko v dovolj varnem in dovolj neprekinjenem odnosu začne odkrivati resnico o svojem načinu doživljanja.

Pomiritev sama po sebi ni napačna. V mnogih življenjskih situacijah je prav to, kar človek potrebuje. Psihoanalitična situacija pa je posebna. Njen namen ni predvsem zmanjšati tesnobo, ampak ustvariti prostor, v katerem jo lahko raziskujemo. Ker tesnoba v psihoanalizi ni razumljena le kot simptom, ki ga je treba čim prej odpraviti. Pogosto je prvi znak, da se je človek približal nečemu, česar do tedaj ni mogel misliti. Če analitik to tesnobo prehitro utiša, lahko skupaj z njo izgine tudi možnost, da bi pacient odkril njen izvor.

Analitik pacienta ne zavrača s tem, ko ga ne pomiri. S tem, ko ostane ob njem, ne da bi mu ponudil hiter odgovor, pokaže, da tudi negotovost, dvom in strah lahko postanejo predmet skupnega mišljenja. Pacient tako postopoma ne razvije le več zaupanja v analitika. Začne razvijati sposobnost, da lahko tudi sam ostane ob svojih najtežjih občutkih, ne da bi jih moral takoj utišati, razložiti ali se jim umakniti. Prav v tem se začne spreminjati njegov notranji svet. Ne zato, ker je dobil drugačen odgovor. Ampak zato, ker je prvič dobil drugačno izkušnjo odnosa. Cilj analitičnega dela ni prepričati pacienta, da je analitikova naklonjenost pristna, ampak da lahko pacient postopoma razvije novo izkušnjo odnosa, v kateri mu ni treba več obstajati kot nadomestek, temveč kot oseba z lastnim, nezamenljivim mestom v psihičnem svetu drugega.

V naslednji objavi si bomo ogledali, zakaj je psihoanalitičarka tiho in kako njena tišina omogoči proste asociacije in s tem, da se razkrije nezavedno.