erika nagode

Biti psihoterapevt je velik dar in velika odgovornost. Moja odločitev za to pot ni bila naključna – že od otroštva me je spremljalo vprašanje, od kod prihajamo in kam gremo. Ta vprašanja so se skozi leta razvijala in postajala vedno bolj eksistencialna. To iskanje smisla in razumevanja me je vodilo skozi številne poti, ki so oblikovale moj poklicni razvoj.

Diplomirala sem iz teoretske psihoanalize na oddelku za filozofijo in socialne psihologije na oddelku za sociologijo, nato pa sem se zaposlila v vrtcu, kjer sem lahko od blizu opazovala, kako se razvija človek in kako bistveni so pri tem odnosi. Ker me je zanimal tudi vpliv umetnosti na človeka, sem ob delu vpisala magistrski študij pomoči z umetnostjo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer sem tudi magistrirala.

Prve psihoterapevtske izkušnje sem pridobivala skozi prakso in prostovoljno delo z različnimi ciljnimi skupinami (praksa na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani, prostovoljstvo v Zvezi prijateljev mladine Slovenije, mladinskem centru Mladi zmaji in njihovi svetovalnici, zavodu MISSS).

Dolgo sem tako teoretsko kot izkustveno spoznavala različne psihoterapevtske smeri. Toda vedno znova me je pot vodila nazaj k psihoanalizi. 

Najprej sem se poglobila v Lacanovsko psihoanalizo, ki mi je bila blizu še iz časov dodiplomskega študija in se udeleževala seminarjev Slovenskega društva za lacanovsko psihoanalizo, ter sodelovala  v kartelu (specifičen način študija lacanovske psihoanalize) registriranim pod šolo New Lacanian School. 

Nato pa sem vstopila v lastno psihoanalitično psihoterapijo in kasneje še v štirikrat tedensko psihoanalizo k enemu od redkih IPA učnih analitikov v Sloveniji. Kljub vsemu teoretskemu znanju, ki sem ga pridobivala skozi leta, je bil to najpomembnejši korak v mojem izobraževanju. Nemogoče je namreč opravljati dobro psihoanalitično delo brez lastne izkušnje psihoanalize. Psihoanalitičnih fenomenov ne moreš razumeti, če o njih zgolj bereš in jih nisi izkusil na lastni koži. Prav tako ne bi bilo prav, da bi od ljudi pričakovali nekaj, česar sami nismo pripravljeni narediti. Lastna psihoanaliza je zato verjetno najpomembnejši del treninga psihoanalitika, vendar je pomembno, da vanjo ne vstopa zaradi treninga, ampak kot drugi — kot ranljivo človeško bitje. 

Ko je dozorela odločitev, sem opravila tri uvodne intervjuje in začela s študijem psihoanalitične psihoterapije v Slovenskem društvu za psihoanalitično psihoterapijo. Svoje znanje sem želela še poglobiti, zato sem kasneje pristopila še k Hrvaškemu psihoanalitičnemu društvu, kjer imam trenutno status registrirane analizantke. Trening iz psihoanalize po svetovnih IPA standardih v Sloveniji trenutno namreč ni mogoč.

Nekaj let sem namenila tudi podrobnemu spoznavanju zgodnjega otroškega razvoja znotraj Društva za spremljanje in razumevanje pomena zgodnjega razvojnega obdobja. V društvu se ukvarjamo s psihoanalitično metodo spremljanja otroka v družini (ang. Infant Observation). Metoda nam omogoča izkustveno učenje o subtilnih emocionalnih procesih, ki bistveno vplivajo na razvoj človeka in s katerimi se srečamo kasneje pri psihoterapevtskem delu z odraslimi. Lastno dvoletno spremljanje pod mentorstvom dr. Brede Jelen Sobočan sem zaključila septembra 2024.

Izvajam psihoanalitično podporno terapijo, psihoanalitično psihoterapijo in psihoanalizo z odraslimi, pod supervizijo IPA učnih psihoanalitikov iz Slovenije in tujine. Sem pridružena članica Slovenskega društva za psihoanalitično psihoterapijo, kar pomeni, da sledim etičnemu kodeksu društva. 

• Diploma: Filozofija in sociologija Filozofska fakulteta v Ljubljani
• Magisterij: Pomoč z umetnostjo Pedagoška fakulteta v Ljubljani
• Specializacija: Edukantka psihoanalitične psihoterapije Slovensko društvo za psihoanalitično psihoterapijo in registrirana analizantka Hrvaškega psihoanalitičnega društva (IPA).