Prikaz iz praksE

Pacient v poznih tridesetih, prihaja v psihoanalizo trikrat tedensko, ko mu analitičarka, na podlagi sanj, predlaga četrto uro, se v njem sproži intenziven notranji proces.

Ponedeljek:

Pacient govori skoraj izključno o vikendu. Nekaj službe. Nekaj družine. Seansa je mirna. Na videz se ne zgodi veliko.

Torek:

Danes sem sanjal, da sem bil v neki veliki poslovni stavbi. Ne vem, zakaj sem bil tam. Bilo nas je več. Nekaj sodelavcev. Potem se je začel potres.

Stavba se je začela podirati.

In potem je bilo nekaj čudnega, znašli smo se v lokalu na pivu in po velikem zaslonu gledali poročila v katerih so poročali o potresu. Videli smo v prah sesuto stavbo. Vsi so začeli pisati svojim bližnjim, da so živi. Jaz pa sem samo gledal tisto podrto stavbo. Imel sem občutek, da to ni mogoče. Da česa takega človek ne more preživeti. Vprašal sem: Ste prepričani, da smo živi?

Sam nisem pisal nikomur. Čakal sem. Čakal sem, da bo nekdo pisal men in me vprašal, če sem dobro. Zdi se mi, da celo življenje čakam. Čakam, da me nekdo nekaj vpraša. Ne da jaz govorim, ampak, da nekdo nekaj vpraša mene.

Analitičarka: Ste kdaj razmišljali, da bi dodala četrto uro?

Dolga tišina…

Ne vem …

Nisem.

Zakaj pa?

A mislite, da bi mi koristila?

Saj mislim, da mi gre čisto v redu s tremi.

Ne vem, če bi imel sploh čas.

četrtek:

Odkar ste predlagali četrto uro, razmišljam o moškem, ki je vedno prihajal iz ordinacije, ko sem jaz prihajal. Dolgo sem ga srečeval. Zdaj pa ga že nekaj časa nisem videl. 

Čudno je, občutek imam, kot da stoji med nama.

Kot da ste mi dali njegovo uro.

Če ste mi predlagali četrto uro zato, ker njega ni več, je nočem.

[tišina…]

Zdaj se mi vrača čakalnica. Vedno sem gledal prazne stole. Zanimivo. Nikoli ljudi. Prazen stol me je vedno zanimal bolj kot tisti, ki je sedel na njem. Mogoče zato, ker sem vedno razmišljal, kdo manjka.

[tišina…]

Mihael.

Tako je bilo ime moškemu, s katerim je bila mama, preden je spoznala očeta. Baje sta bila zaročena, ko je umrl. Babica je vedno govorila, da po tem mama nikoli več ni bila ista. In potem je meni dala ime Miha. Ne vem, kako je oče lahko pristal na kaj takega. Tudi moje ime je prišlo malo za nekom. 

Zdaj razmišljam… Tisti moški je bil visok in mišičast, vedno sem imel občutek, da je bil bolj opazen od mene. Zdaj se sprašujem, ali ga tudi vi bolj pogrešate, kot bi lahko kdaj pogrešali mene. Bojim se, da ga pogrešate in da zdaj jaz sedim tam, kjer bi si želeli njega. Če je tako, četrte ure nočem. Ne želim biti nekdo, ki zapolni prazno mesto. Rad bi vedel, ali je pri vas lahko prostor zame. 

Kaj se je pravzaprav zgodilo?

Zakaj je Miha ponudbo četrte ure doživel kot dokaz, da zanj ni prostora, ampak le prazno mesto nekoga drugega? Zakaj je bil v to tako prepričan, čeprav za to ni imel nobenega dokaza?

To je prva v seriji objav o psihoanalizi. V naslednjih objavah bomo skupaj raziskovali, kaj se je pravzaprav dogajalo med Miho in njegovo analitičarko ter kako lahko prav odnos v psihoanalizi razkrije tiste dele naše notranje zgodbe, ki jih sami pogosto ne opazimo.

* Miha je literarni lik, skozi katerega bom v tej seriji poskušala čim bolj pristno prikazati, kako psihoanaliza poteka od znotraj.