PSIHOANALIZA

Kaj je psihoanaliza?

Včasih človek zelo dobro ve, kaj počne, pa tega kljub temu ne more spremeniti.

Ve, da se ob najmanjšem znaku oddaljevanja prestraši. Ve, da se vedno znova znajde v podobnih odnosih. Ve, da kritiko doživi močneje, kot bi si želel. Lahko celo razume, od kod nekaj prihaja. Pa se naslednjič zgodi ponovno. Psihoanalizo zato manj zanima zgolj vprašanje, kaj človek ve o sebi, in bolj, kako je organizirano njegovo psihično življenje.

Del tega življenja je mogoče povedati. Nekaj se pokaže v sanjah in fantazijah. Nekaj v načinu, kako človek govori in molči. Nekaj v tem, česar se ne more spomniti, česar ne more prenesti ali česar še ne more misliti. In nekaj se ne pokaže kot zgodba o preteklosti, ampak se začne dogajati tudi v odnosu z analitikom.

Včasih analiza odkrije nekaj starega. Včasih pa mora nekaj psihičnega šele dobiti obliko, da je to sploh mogoče prvič zares misliti.

Na tej točki vprašanje ni več samo, ali naj pusti službo. V analitičnem odnosu se je začelo dogajati nekaj, kar morda organizira tudi druge dele njegovega življenja.

– Zakaj je tako pomembno, da drugi ve?

– Kaj se zgodi, kadar drugi ne ve?

– Kaj pomeni sam nekaj želeti in se za to odločiti?

– Kaj se zgodi z jezo, če človek, od katerega pričakujemo odgovor, tega odgovora ne da?

Analitik še vedno ne ve, ali naj pacient pusti službo. Zdaj pa lahko skupaj začneta opazovati nekaj, česar na začetku sploh ni bilo mogoče postaviti kot vprašanje. In morda se sčasoma pokaže še nekaj bolj nepričakovanega: da pacient od analitika ne potrebuje samo odgovora. Potrebuje ga na mestu nekoga, ki naj bi vedel. To ni več nekaj, o čemer pacient pripoveduje, to se dogaja med njima.

Ni vsega, kar doživljamo, mogoče takoj misliti

Ko govorimo o nezavednem, si ga hitro predstavljamo kot skriti del sebe: nekje v nas obstaja spomin, želja, konflikt ali razlog za naše vedenje, naloga psihoanalize pa je, da ga odkrije. Včasih je res tako.

Nekaterih izkušenj pa človek še ne more povezati v misel. Lahko jih občuti kot nejasno tesnobo, praznino, telesno napetost ali nenadno jezo. Lahko se vedno znova znajde v podobnih situacijah, ne da bi znal povedati, kaj se v njih pravzaprav ponavlja. Nekaj lahko naredi, namesto da bi o tem razmišljal. Nekaj lahko sproži v drugem človeku, ne da bi vedel, kaj se je med njima zgodilo.

Takrat analitično delo ni samo odkrivanje pomena, ki je že nekje skrit, mora šele nastati.  Analitik ne posluša samo vsebine povedanega. Poskuša biti pozoren tudi na to, kaj se dogaja med govorjenjem: kje se misel nenadoma prekine, kaj se ponavlja, kaj manjka, kaj se zdi nenavadno živo ali mrtvo, kaj se začne dogajati v odnosu in tudi kaj se med  poslušanjem začne dogajati v njem samem. Včasih dolgo ne razume, kaj nekaj pomeni. Lahko ima le občutek, podobo, asociacijo ali misel, ki se sprva zdi nepovezana s tem, o čemer pacient govori. Tudi tega ni treba takoj spremeniti v razlago.

Analitični prostor omogoča, da lahko dva človeka nekaj časa ostaneta ob izkušnji, ki še nima jasnega pomena. Iz nečesa, kar je bilo prej mogoče predvsem občutiti, ponavljati, izživeti ali povzročati v odnosu, lahko postopoma nastane nekaj, o čemer je mogoče razmišljati.

Kako to, da psihoanaliza poteka večkrat na teden?

Kaj se je dogajalo?

Če bi poslušali samo vsebino posameznih ur, bi lahko rekli, da pacient govori o povsem različnih stvareh: o zavisti na partnerko, tekmovalnosti v službi, nenavadnih sanjah in spominu na babico. Toda psihoanalitično poslušanje ne sledi le vsebini temveč posluša tudi, kaj se vrača v različnih oblikah. 

Analitičarka v ponedeljek še ne ve, kam vodi pacientova jeza. V torek opazi podobnost in jo poskuša ubesediti, pacient pa jo zavrne. To je pomembno. Njena povezava morda ni prava, morda je prezgodnja ali pa se pacient ne more prepoznati v njej. Proces se s tem ne konča. Naslednjo noč se nekaj pojavi v sanjah. Kar je bilo prej mogoče doživeti kot jezo in krivico, se pojavi kot nekaj precej bolj preprostega in ranljivega: »Lačen sem.«  Analitičarki se ob tem pojavi misel: za njima je vikend, dva dneva, ko analize ni bilo. Morda tudi njena odsotnost pripada temu, kar se dogaja. Morda ne. Za zdaj tega ne more vedeti.

Šele naslednji dan ta beseda (lačen) prikliče spomin. Babica je nekoč vedela, kaj potrebuje, še preden je moral prositi. S tem »lakota« dobi več možnih pomenov hkrati. Lahko govori o zavisti in tekmovanju. O tem, kako je, kadar drugi nekaj ima, sam pa ostane brez. O izgubi nekoga, ki je nekoč skrbel zanj. O želji, da bi drugi vedel, kaj potrebuje, ne da bi moral prositi. In morda tudi o analizi sami oziroma o tem, da je čez vikend ni bilo.  Nobenega od teh pomenov ni treba izbrati kot pravega. Ista podoba lahko nosi več pomenov, ki se skozi čas tudi spreminjajo. 

Spomin na babico ne pomeni, da je pacient v resnici ves čas govoril o babici. Tudi ne pomeni, da sta odkrila skriti vzrok vsega dogajanja. Toda misel, ki je v eni uri naletela na odpor, je lahko ostala odprta. Naslednji dan se je vrnila v sanjah, nato v eni sami besedi in potem v spominu. Pomen se je razvijal skozi zaporedje ur. Pri večkrat tedenski analizi se lahko takšne niti ohranijo dovolj žive, da jih ni treba vsakič znova iskati. Včerajšnja ura lahko postane material nocojšnjih sanj. Sanje lahko spremenijo način, kako razumemo nekaj od ponedeljka. Četrtkova asociacija pa lahko odpre vprašanje, ki ga v ponedeljek sploh še ni bilo mogoče zastaviti. Štiri ure tedensko omogočajo, da ena ura nadaljuje delo druge. 

Zakaj se v psihoanalizi uporablja kavč?

Kavč pri tem ne odstrani odnosa z analitičarko. Včasih ga naredi celo bolj opaznega. Ker analizant ne vidi njenega obraza, ne more ves čas preverjati, kaj si misli in kako se odziva. To praznino pa pogosto zapolni sam: lahko si predstavlja, da je analitičarka zdolgočasena, kritična, odsotna, razočarana ali da ga pozorno posluša. Tudi to postane del analize.

Toda prav zato kavč ni primeren za vsakogar in ne nujno v vsakem obdobju analize. Za nekatere je odsotnost pogleda preveč tesnobna. Če človek težko ohranja občutek prisotnosti drugega, kadar ga ne vidi, ga lahko položaj na kavču preplavi z občutkom zapuščenosti, ogroženosti ali izgube stika. Pri ljudeh, pri katerih je bolj krhka sposobnost razlikovanja med notranjim doživljanjem in zunanjo resničnostjo, je lahko neposredna prisotnost analitičarke pomembna opora realitetni kontroli. 

Zato odločitev za kavč ni pravilo, ki bi ga bilo treba izpolniti. Presoja se, ali lahko človek takšno analitično situacijo uporablja za mišljenje, ne da bi ga ta preveč preplavila ali dezorganizirala.

Kaj je tisto, kar se v psihoanalizi spremeni?

Ljudje pogosto pridejo v psihoterapijo z željo, da bi se nekaj prenehalo dogajati. Da ne bi bili več tako tesnobni, da ne bi vedno znova izbirali podobnih partnerjev, se umikali pred konflikti, potrebovali toliko potrditve ali reagirali na načine, ki jih pozneje obžalujejo.

Takšne spremembe so seveda pomembne. Toda ambicija psihoanalize ni samo v tem, da bi človek svoje vzorce bolje prepoznal in jih znal zavestno nadzorovati. Človek lahko namreč zelo dobro razume, kaj počne, pa se mu to še vedno dogaja. Lahko ve, da partnerjeva jeza ne pomeni, da ga bo zapustil, in kljub temu vsako nestrinjanje doživi kot nevarnost za odnos. Lahko ve, da mu ni treba ugajati vsem, pa ga razočaranje drugega še vedno preplavi s krivdo. Uvid sam po sebi še ne pomeni psihične spremembe.

V dolgotrajnejšem analitičnem procesu se lahko začne spreminjati nekaj bolj temeljnega: notranja organizacija. Način, kako človek organizira svojo izkušnjo sebe, drugih in odnosov. Če po psihoterapiji začne prepoznavati, kaj se dogaja, lažje na primer prenaša kritiko ali se ne umakne avtomatično, si zavestno reče, da to, da je partner jezen ne pomeni avtomatično, da bo odšel, se gre v psihoanalizi potencialno še dlje. Ko se spremeni notranja organizacija, človeku ni več potrebno zavestno preprečevati stare reakcije, ker jo vedno manj potrebuje. Partnerjeva jeza, na primer, ne sproži več iste reakcije. Ne gre več za to, da si zavestno reče: “Verjetno njegova jeza ne pomeni, da me zapušča.” Možnost zapuščenosti ni več samoumevna razlaga tega, kar se dogaja.  

Cilj ni postati človek brez jeze, zavisti, odvisnosti, ljubosumja, agresije ali protislovnih želja. Pomembna sprememba je lahko prav sposobnost, da teh delov sebe ni treba takoj zanikati, odigrati, projicirati v drugega ali pred njimi pobegniti. Človek lahko postopoma prenese, da isto osebo ljubi in je nanjo jezen. Da drugega potrebuje, ne da bi zaradi tega izgubil sebe. Da je lahko razočaran, ne da bi moral odnos uničiti. Da nekaj ne ve, ne da bi moral negotovost takoj zapolniti z gotovostjo.

Kako to izgleda?

Poglejmo za kakšno spremembo gre v tem primeru. 

Ta primer pokaže še na eno pomembno dimenzijo strukturne spremembe. Gre za pridobivanje sposobnosti za psihično predelovanje izkušnje. Nekaj, kar je bilo prej mogoče doživeti predvsem kot telesno napetost, tesnobo, praznino, preplavljenost ali potrebo po takojšnjem dejanju, lahko postopoma postane nekaj, o čemer je mogoče misliti. Pojavijo se besede, podobe, asociacije, sanje in povezave, ki jih prej ni bilo mogoče ustvariti. S tem se lahko zmanjša tudi potreba, da se psihična napetost izraža predvsem skozi telo, tesnobo ali dejanje. 

V našem primeru je nekaj, kar je prej lahko samo bolelo, postalo tudi nekaj, kar je mogoče čutiti in misliti. 

Ali je psihoanaliza primerna za vse?

Psihoanaliza od človeka zahteva precej. Ne le čas in finančno zmožnost za več srečanj tedensko, temveč tudi določeno sposobnost prenašanja negotovosti, frustracije in psihičnega nelagodja. V analizi namreč ni cilj čim hitreje odstraniti vsakega neprijetnega občutka. Včasih je pomembno, da lahko pri nečem nekaj časa ostanemo, še preden vemo, kaj pomeni. Da lahko opazujemo protislovje, namesto da ga takoj razrešimo. Da lahko razmišljamo tudi o tistem, česar pri sebi ne razumemo ali česar morda sploh ne želimo vedeti.

Pomembna je tudi določena radovednost glede lastnega notranjega sveta. Človeku ni treba poznati psihoanalize, znati dobro govoriti o čustvih ali že na začetku razumeti svojih vzorcev. Mora pa obstajati vsaj možnost, da ga sčasoma začne zanimati vprašanje: Kako to, da se mi prav to vedno znova dogaja?

Obstajajo tudi obdobja in okoliščine, v katerih človek potrebuje nekaj drugega. V akutni krizi je lahko najprej pomembna stabilizacija. Nekdo potrebuje bolj strukturirano ali podporno obravnavo. Drugemu življenjske okoliščine trenutno ne omogočajo intenzivnega analitičnega okvira. Pri nekaterih psihičnih stanjih je treba obliko zdravljenja prilagoditi ali jo kombinirati z drugo strokovno obravnavo.

Kontakt

© 2023 Reverie · Sodobna psihoanaliza