PSIHOANALITIČNA PSIHOTERAPIJA LJUBLJANA

Kaj je psihoanalitična psihoterapija?

Psihoanalitična psihoterapija ni usmerjena le v odpravljanje simptomov, temveč v razumevanje njihovega izvora. Namenjena je ljudem, ki želijo globlje razumeti sebe, svoje odnose in ponavljajoče se življenjske vzorce.

Kontakt

Zakaj ljudje pridejo v psihoterapijo?

O psihoterapiji se danes veliko govori. Na voljo so knjige, podcasti, videi in nešteti nasveti. Zadnja leta ljudje veliko razmišljajo o sebi. Znajo poimenovati svoje občutke. Razumejo psihološke pojme. Morda celo vedo, zakaj se jim določene stvari dogajajo. Toda vedeti še ne pomeni, da se nekaj spremeni.

Morda je prav zato odločitev za psihoterapijo pogosto povezana z občutkom, da smo prišli do meje tega, kar zmoremo sami. Obstajajo vprašanja, na katera človek težko odgovori sam in obstajajo načini doživljanja, ki se začnejo spreminjati šele v odnosu z drugim človekom.

Je psihoanalitična psihoterapija prava izbira zame?

Primerna je takrat, ko človek postopoma ugotovi, da se nekatere težave vedno znova vračajo. Da jih ni mogoče odpraviti zgolj z voljo, dobrim nasvetom ali novo strategijo. Da se ponavljajo v različnih odnosih, življenjskih obdobjih ali okoliščinah, čeprav si iskreno želi, da bi bilo drugače.

»Ne znam biti sproščen.«

»Vedno moram biti močan.«

»Ne znam prositi za pomoč.«

»Vedno se znajdem v enakih odnosih.«

»Vedno izberem ljudi, ki mi niso zares na voljo.«

»Ko me nekdo kritizira, imam občutek, da razpadem.«

»V odnosih se izgubim.«

»Nikoli nimam občutka, da sem dovolj.«

»Vedno se prilagodim drugim, potem pa zamerim.«

»Ne glede na to, koliko dosežem, imam občutek, da ni dovolj.«

Morda boste opazili, da na tem seznamu ni diagnoz. Ljudje se za psihoterapijo ne odločajo le zaradi depresije, anksioznosti, motenj hranjenja ali drugih psihiatričnih diagnoz. Tudi, ampak veliko pogosteje pridejo zaradi načinov doživljanja sebe in odnosov, ki jih spremljajo že leta in jih kljub iskrenemu trudu ne zmorejo spremeniti.

Diagnoza je lahko pomemben del razumevanja človekovega stanja. Ne pove pa, kako ta človek živi svoje odnose, kako doživlja sebe ali zakaj se mu določeni vzorci vedno znova ponavljajo. Človek lahko trpi, ne da bi imel psihiatrično diagnozo. In lahko ima diagnozo, pa to še vedno ne pove, kako doživlja sebe, druge ljudi in svet. Psihoanalitična psihoterapija se ne začne pri diagnozi, ampak pri človeku.

Kontakt

Kako poteka psihoanalitična psihoterapija?

Prvo srečanje je predvsem priložnost, da se spoznava in skupaj razmisliva o tem, kaj vas je pripeljalo v psihoterapijo. Ni vam treba vedeti, kje začeti, niti vnaprej pripraviti svoje zgodbe.

Začetek je pogosto preprost. Govoriva o tem, kar vam je blizu. O tem, kar vas trenutno najbolj zaposluje. Sčasoma pa pogovor začne odpirati tudi vprašanja, ki jih morda niste pričakovali.

Nekateri ljudje veliko govorijo. Drugi dolgo iščejo besede. Včasih je pomemben pogovor. Včasih tudi tišina. Ni treba biti »dober pacient«. Ni pravilnega načina, kako biti v psihoterapiji.

01

Tri uvodna srečanja

Psihoterapija se začne s tremi uvodnimi srečanji. Ta so namenjena medsebojnemu spoznavanju in skupnemu razmisleku, ali je psihoanalitična psihoterapija za vas ustrezna oblika pomoči.

Na teh srečanjih boste lahko opisali, kaj vas je pripeljalo v psihoterapijo, kako doživljate svoje težave ter povedali nekaj o sebi in svojem življenju. Hkrati bom skušala čim bolje razumeti vaše težave, način doživljanja in vaša pričakovanja.

02

Dogovor o sodelovanju

Ob koncu uvodnih srečanj se skupaj odločiva, ali bova začela s psihoterapijo. Včasih ugotoviva, da je psihoanalitična psihoterapija primerna izbira. Včasih pa presodim, da bi bila za vaše težave primernejša druga oblika pomoči ali drugačen terapevtski pristop. Če se odločiva za začetek sodelovanja, skupaj oblikujeva okvir nadaljnjega dela: pogostost srečanj, termin in druge dogovore, ki omogočajo stabilen terapevtski proces.

03

Proces

Srečanja potekajo redno in skozi daljše časovno obdobje. Namenjena so temu, da govori pacient. O odnosih, vsakdanjih dogodkih, spominih, sanjah, fantazijah ali o tem, kar se pojavlja med samim srečanjem. Ni treba, da so misli urejene ali da veste, kam vodijo. Prav pogosto se najpomembnejše začne kazati tam, kjer človek sam sprva ne vidi posebnega pomena.

Kakšna je razlika med psihoanalitično psihoterapijo in drugimi oblikami psihoterapije?

V mnogih psihoterapevtskih pristopih je cilj predvsem, da človek drugače ravna. V psihoanalitični psihoterapiji pa je cilj lahko tudi, da se postopoma spremeni njegov notranji svet, to je način, kako doživlja sebe, druge ljudi in odnose.

Predstavljajte si človeka, ki je v vsakem partnerskem odnosu prepričan, da ga bo partner prej ali slej zapustil. Zaradi tega nenehno preverja, dvomi, postaja ljubosumen ali se umakne, še preden bi bil lahko prizadet.

Cilj ni le, da bi se naučil manj preverjati partnerja. Cilj je, da se postopoma spremeni notranja predstava, po kateri bližina neizogibno vodi v izgubo ali zavrnitev. Ko se spremeni ta notranji način doživljanja odnosov, se pogosto spontano spremeni tudi vedenje. Človeku ni več treba nenehno preverjati, nadzorovati ali se umikati, ker odnosa ne doživlja več na enak način.

Zakaj je pomembna pogostost srečanj?

Pogostost srečanj v psihoanalitični psihoterapiji je zelo pomembna. Ne gre za to, da bi več srečanj tedensko pomenilo hitrejše izboljšanje, gre za razumevanje tega, kako nastaja psihološka sprememba.

Dogodek je enak.

Pomen ni.

Predstavljamo si, da terapevt zamuja. Vsak bo to razumel drugače in prav to je eno od osrednjih področij psihoanalitičnega dela. Zanima nas, kako je pacient dogodek doživel, kakšne pomene mu je pripisal in kako je to povezano z njegovim notranjim načinom doživljanja odnosov.

Da pa bi takšni procesi sploh prišli do izraza, mora terapevtski odnos postati dovolj pomemben. To običajno zahteva večjo kontinuiteto srečanj, za terapijo idealno 2x tedensko, za psihoanalizo 4x ali 5x. Pri pogostejših srečanjih terapevt postopoma postane del pacientovega notranjega sveta. Šele takrat se lahko v odnosu začnejo ponavljati in razkrivati značilni načini doživljanja sebe in drugih, ki jih nato skupaj raziskujeva.

Psihoanalitična psihoterapija predpostavlja, da notranjega sveta ni mogoče spreminjati zgolj s pogovorom o odnosih. Ti odnosi morajo postopoma oživeti tudi v terapevtskem odnosu. Šele takrat jih je mogoče skupaj opazovati, razumeti in spreminjati.

O meni

O moji strokovni poti, izobraževanju in specializaciji si lahko preberete tu. Na tem mestu pa bi rada povedala nekaj o tem, kako razumem psihoterapevtsko delo in kaj mi je pri njem pomembno.

Verjamem, da človeka ni mogoče razumeti po vnaprej pripravljenih razlagah. Teorije potrebujemo zato, da nam pomagajo razmišljati, ne pa zato, da razmišljajo namesto nas.

Ne zaupam razlagam, ki pridejo prehitro. Tistim, ki iz nekaj podatkov o otroštvu, družini ali simptomih že vedo, kdo človek je in kaj se bo z njim dogajalo. Takšna gotovost se mi pogosto zdi bolj konec razmišljanja kot njegov začetek.

Zato me pri psihoterapevtskem delu ne zanima poenostavljanje človeka v nekaj formul in kategorij in ne verjamem, da je njegova naloga človeka čim hitreje vrniti v stanje, v katerem bo lahko ponovno nemoteno deloval. Zanima me, kako je posameznik postal to, kar je. Kako je njegov notranji svet dobil svojo obliko. In kako se ta lahko skozi analitično delo postopoma spreminja.

Kontakt

Če razmišljate o psihoanalitični psihoterapiji ali imate vprašanje, mi lahko pišete preko kontaktnega obrazca ali neposredno na elektronski naslov. Odgovorila vam bom v najkrajšem možnem času.

Lokacija: Tržaška cesta 2, Ljubljana

Email: psihoterapija.nagode@gmail.com

Telefon: 070 584 530